sreda, 24 november 2021 18:13

WMRA KV Chiavenna - Lagunc

Še preden potegnem črto pod sezono, sem dolžan še zapis z zadnje tekme za letošnji svetovni pokal, WMRA Kilometro Verticale Chiavenna - Lagunc. Kot že samo ime tekme pove, gre za vertikal kilometer. Običajno je zaključek svetovnega pokala gostila Šmarna gora, vendar odkar je (nažalost) ni več v programu, se bodo prizorišča verjetno menjala. No, tokrat je bil zaključek v mestu Chiavenna v Italiji, čisto blizu švicarske meje.
Na tekmo sem šel precej mešanih občutkov, saj sva z Jasmino doživela žalostno izkušnjo, ki nama bo vedno ostala v spominu. Z glavo tako nisem bil čisto pri stvari, a vseeno sem se odločil, da nastopim na še zadnji tekmi. Vse sem imel namreč že dogovorjeno in organizirano, seveda pa sem si želel, da z neudeležbo ne vržem proč vseh tekem, na katerih sem nastopil. Tekem za svetovni pokal je bilo letos kar veliko, zato se vsak izostanek pozna. Že tako ali tako nisem dosegel celotne kvote tekem, ki štejejo za končno razvrstitev, zato je bila ta tekma nujna za visoko uvrstitev.
Vedel sem, da se bo na štartu zbrala močna konkurenca, predvsem ker gre za vertikal kilometer tekmo, Italijani pa imajo mnogo dobrih tekmovalcev v tej disciplini, predvsem turnih smučarjev. V Chiavenno smo potovali jaz, David, Domen in Mojca. Padli smo v daljši zastoj na avtocesti, ki nam je podaljšal vožnjo za debelo uro, tako da smo prispeli v mesto šele po sedmih urah. 
Med Italijani sem sedaj že kar domač in sprejeli so me zelo lepo, pa čeprav sem konkurent.
Udeležili smo se otvoritve in se šele zatem namestili v hotel, kasneje pa smo fantje odšli še na krajši ogled proge. Kot zanimivost, štart tekme je bil kronometerski, kar pomeni, da je vsak šartal sam v določenih zaporednih intervalih. Boste videli, zakaj.
Štart je bil zgolj 100 metrov stran od glavne ceste, ki povezuje Chiavenno s švicarskim smučarskim središčem, Sankt Moritz. Potihem sem upal, da bomo imeli v času čakanja na podelitev naslednji dan še nekaj časa, da bi se zapeljali do tja. Sankt Moritz je namreč priljubljeno mesto za višinske priprave številnih evropskih atletov, saj leži na višini 1800 metrov nad morjem.
Kakorkoli, štart našega vertikala je bil stisnjen med zidova, naklonino pa so določale stopnice, ne pohodniška potka. Bilo je torej precej tesno, zato masovni štart ni izvedljiv. Bilo bi preveč prerivanja, dokler se ne bi kolona raztegnila. Kot zanimivost, proga ustreza standardom vertikala, kar pomeni, da na ustrezni dolžini premaga točno 1000 višinskih metrov od štarta do cilja. Vse to je uradno izmerjeno, zato je na njej postavljen tudi dejanski svetovni rekord vertikala v ženski in moški kategoriji.
Štartni prostor. Cilj je 3,3 km in 1000 vm stran.
Odločil sem se, da si progo vsaj malo pogledam, preučim višino in dolžino stopnic ipd. Začel sem teči v breg in zdelo se mi je, kot da se ne premikam, vendar višina na uri je v trenutku pokazala 100 metrov več kot na štartu. Tako sem vedel, da bo trasa hitra kar se tiče vzpenjanja. Dobra lastnost stopnic je bila ta, da so bile dokaj enakomerne, slaba pa, da so stalno vsiljevale točno določeno dolžino koraka. “Bi po dve ali po eno?”, sem se stalno spraševal. 
Štart je bil precej ozek.
K sreči sam tečem bolj na moč, kar sicer ni najbolj ekonomično, saj je treba vzdrževati visoko frekvenco korakov (optimalno 180/min), vendar moja višina mi omogoča, da imam lahko raje dolg korak. Pot pa je bila zatem, ko je z vinogradov zavila v gozd, posuta s kostanji, saj uspeva tam dejansko le kostanjev gozd. Prav neverjetno, da ga pri nas iščemo z lupo, tukaj pa smo kar hodili po njem. Takoj sem si rekel, da moram naslednji dan za na vrh spakirati še eno večjo vrečo, da ga bom ob povratku nabral. 
Progo so predstavljale večinoma stopnice, ki so diktirale korak.
Vmes se je enkrat na eni izmed serpentin odprl še prekrasen razgled nad Chiavenno, nato pa je pot pripeljala do ene in edine vasi na progi. Tabla je označevala ravno "+300 m", kar je pomenilo, da je bilo za mano že 300 višincev. Odločil sem se, da na tem mestu obrnem nazaj v dolino. V lahkotne koraku sem se spustil do štartna in nato še dobrih 500 metrov po ravnini do hotela. 
Pogled na mesto Chiavenna na eni izmed serpentin.
Po tuširanju smo se odpravili na uradno podelitev štartnih številk, nato pa je sledila večerja. Večerjali smo rekordno dolgo, skoraj dve uri. Pa ne zaradi tega, da bi tako dolgo dejansko jedli, 95% časa smo le čakali. Italijani imajo pač takšen sistem, ki so ga vajeni in jim očitno ugaja, jaz pa sem sanjal le še o tem, kako se bom zleknil na posteljo in utrujen zaspal. 
Podelitev štartnih številk.
Jutro je bilo precej hladno, pravo jesensko, kar meni seveda odgovarja. Najraje tekmujem v temperaturah med 5 in 10°C. No, to je bilo zjutraj, sam sem imel štart nekaj minut čez 11-to. Kot sem že rekel, morda res nisem bil čisto z glavo pri stvari, a to je nenazadnje moje delo, ki ga moram opraviti, zato sem skušal vse misli usmeriti na protokol pred tekmo. 
Ogrevanje na hladno jutro, vendar sončno.
Ogrel sem se dobro in bil nekaj minut pred svojim štartom pripravljen v vrsti za kronometer. Kot zanimivost, zadnjih 10 nas je štartalo v časovnem intervalu minute, prej pa so štartali na 20 sekund. Štart je bil dejansko čuden, saj sem se počutil kot na treningu. Ni bilo tistega pravega boja mož na moža, le boj s stopnicami in štoparico. 
Prvih 100 višincev sem opravil v 2:50, pri oznaki "+200 m" pa sem bil v 5:46. Tempo je bil torej kar silovit, vendar trasa je bila ravno v tem delu najbolj tekoča zaradi enakomernih stopnic. V kolikor bi šlo tako naprej, bi mel čas pod 30 minutami, vendar ko sem dejal, trasa se je nato spremenila, vmes tudi položila. Skupna dolžina je sicer znašala 3,3 km, vendar je bilo vmes nekaj prečk, na katerih smo izgubljali čas za premagovanje dolžine, namesto višincev.
V svojem svetu.
Ob vstopu v vas je bilo ogromno gladalcev, ki so spodbujali še zadnje nastopajoče. Za mano je štartalo le še 5 ali 6 tekmovalcev, tako da sem bil eden zadnjih na progi. Pred sabo sem imel italijanskega podprvaka v vertikalu, zato si nisem delal utvar, da bi ga morda vmes dohitel. No, če sem iskren ga niti videl nisem. Za mano tudi ni štartal nihče tako dober, da bi me dosegel in dejansko sem celotno progo pretekel brez da bi kogarkoli izmed tekmovalcev videl.
Po je iz vasi znova zavila v kostanjev gozd, kjer se je stopnice dalo nekoliko zaobiti in optimizirati svoj korak, ponekod pa to pač ni bilo mogoče. Višinci so kar leteli in pri oznaki +700 m” sem začel dajati vse od sebe. Že na štartu sem vedel, da bom ob dobrem dnevu tekel med 33 in 34-imi minutami, kar pomeni, da je tekma dokaj kratka. Pri preostalih 300 višincih sem imel tako še nekje dobrih 10 minut do cilja. Nisem imel kaj za izgubiti.
Glede na sliko lahko rečem, da sem dal vse od sebe. 
Zadnji del je bil še najbolj položen, zato mi ga ni bilo težko preteči in ciljni obok sem prečkal v času 33:45 oziroma čisto v časovnem okviru, ki sem ga načrtoval, obenem pa dosegel tudi osebni in uradni rekord vertikala. Padel sem na tla in poskušal dobiti čim več kisika iz zraka. Kmalu sem prišel k sebi. Vseeno sploh nisem vedel, ali sem se odrezal dobro ali slabo, dejstvo pa je, da je bil za to traso moj čas kar spodoben. 
Kasneje sem šel po ruzak, ki sem ga zjutraj oddal in so ga organizatorji na vrh odpeljali s helikopterjem, se ulegel na travo in bil znova mešanih občutkov. Glava je odklopila tekmo in znova se je v moje oči prikradla žalost. Po eni strani nisem vedel, ali naj bom vesel nad rezultatom in naj se vsaj s tem malo tolažim, po drugi strani pa nisem vedel, ali sem sploh dal vse od sebe, kar je le še povečevalo to negotovost nad situacijo. Telefona tudi nisem imel s seboj, da bi hitro poklical Jasmino, saj sem ga raje pustil spodaj med prtljago.
Na cilju z razgledom.
Malo višje sem uzrl lepo razgledno ploščad, zato sem se zatem, ko sem se preobleke, odpravil še tja. Tam sta bila tudi David in Domen. Malo sem začel snemati in se hitro znova zamotil, predvsem pa je bil razgled s ploščadi res izjemen. Videla se je celotna dolina iz Chiavenne proti Švici, v daljavi pa so bili opazni tudi tritisočaki nad Sankt Moritzem. Ob sončnem in čistem nebu je bila to izjemna kulisa.
Pogled na tritisočake.
Sprehodili smo se malce nižje do vasi Lagunc, kjer je bil cilj. Tudi slednja je bila ena izmed lepših, kar sem jih videl doslej. Pravzaprav gre za vikende, ceste do tja sploh ni, tako da niti ne vem, kako ljudje pridejo do svojih domovanj. Sigurno je želja vsakega, da bi se lahko recimo poleti preselil na tako miren kraj, kjer bi se zares lahko odklopil od vsega in užival.
Prekrasna vasica Lagunc.
Do štarta smo morali seveda peš oziroma ne bi nam bilo treba prehoditi celotne poti, saj je bil organiziran tudi prevoz, vendar tako ali drugače sem si želel nabrati nekaj kostanja, ki se bil na poti. Vmes smo se ustavili na še eni razgledni točki, tokrat čisto nad Chiavenno, le da je bilo pod njo 700 metrov skoraj vertikalne stene. Tudi od tam je bil razgled spektakularen.
Pogled po dolini proti Švici. Spodaj mesto Chiavenna, kjer je bil štart tekme.
Ob pogovoru je spust hitro minil in odločil sem se, da se lotim nabiranja kostanja kar čim bolj pri dnu, da mi ga ne bo treba dolgo nositi. Vzel sem vrečo iz nahrbtnika in se lotil zadane naloge. Sicer sem se vmes nekajkrat pičil na ježico, vendar v slabe pol ure sem po moji oceni nabral skoraj 10 kilogramov kostanja. Vrečo sem komaj stlačil v ruzak in poznala se je dodatna teža na hrbtu.
Bera kostanja je bila kar konkretna. Jemo ga še danes.
Po koncu spusta sem rabil le še kakšnih 500 metrov do kombija, kjer so bili zbrani vsi. Takoj sem poklical Jasmino in bil zelo vesel njenega glasu, nato pa se odpravil še na “turistični” iztek po mestu. Ker smo že morali iz hotela, sem se žele prepričati, ali je reka dovolj topla za kopanje. Želel sem se namreč okopati. Odtekel sem skozi center mesta proti jugu, kjer je tudi stadion in nato še malo po kolesarski poti ob reki. 
Iztek in raziskovanje mesta.
“Dobra bo”, sem rekel sam pri sebi, ko sem pomočil roko v deročo reko, obenem pa si umil slan obraz. Ob vrnitvi do kombija se niti nisem preoblačil, temveč se odpeljal do ugledanega “kopališča”. S sebe sem zvlekel oblačila, si nadel natikače in se odpravil proti reke. Ravno topla vseeno ni bila, vendar sem se brez pomislekov vrgel vanjo. Uf, kako je prijalo. Malo sem se podrgnil, da sem zbrisal znoj iz sebe, nato pa se hitro obrisal in obleke, saj zunaj ni bilo ravno več poletje, ko bi takšen lahko še ure skakal naokoli.
Osvežitev v reki, ki priteče iz vrhov nad Chiavenno.
Zatem sem se vrnil v mesto, kjer je bila kar kmalu na sporedu že podelitev. Izvedel sem, da sem znova zasedel ravno 10. mesto in se znova uvrstil med “top 10”. Kot sem že dejal, konkurenca je bila kar močna in med 4. ter mojim 10. mestom je bilo zgolj 45 sekund, nato pa skoraj dve minuti nikogar. Zanimivo bi bilo, če bi nas prvih 10 štartalo skupaj. Sam sem mnenja, da bi prav vsi dosegli malenkost boljši čas, razvrstitev pa bila verjetno precej podobna.
Ponosno sem kot prvi stopil na oder in počakal, da so se vsi do prvega razvrstili nanj. Sledila je italijanska himna,s aj je tekmo dobil na vertikalih nepremagljivi Aymonod. Nekaj minut zatem je sledila še podelitev za skupni seštevek svetovnega pokala. “Kateri sploh bom?”, sem se stalno spraševal. Dolgo sem bil na 2. mestu, vendar zaradi izostanka na številnih septembrskih in oktobrskih tekmah, sem kljub rednim uvrstitvam med “top 5” oziroma “top 10” na koncu pristal na 6. mestu. Žal mi je manjkalo preveč tekem, kjer bi se moje točke še upoštevale in bi na koncu zaradi tega lahko bil višje.
Zaslužen kostanjev sladoled.
Kot zanimivost, letos sva se velikokrat pogovarjala z madžarskim tekmovalcem, ki je svetovni pokal zaključil na 2. mestu. Smejala sva se najini ugotovitvi, da imajo Madžari problem, da imajo dovolj časa, denarja pa ne, pri nas Slovencih pa je ravno obratno. Tudi sam bi se rad udeležil več tekem, vendar se mi enostavno časovno ne izide. Tekme so bile v Španiji, ZDA in na jugu Italije, kar pomeni, da bi mi pot in tekmovanje vzela nekaj dni. Že tako ali tako sem se nekajkrat v službi zmenil za predčasen odhod ob petkih, ko smo morali prej na pot, vsega dopusta pa enostavno ne morem porabiti za tekme, vendar ga izkoristim za naš skupen, družinski dopust. 
V Sloveniji vseeno tržišče za športne znamke ni dovolj veliko, da bi lahko bil kakšen športnik več dejansko zaposlen kot ambasador in na tak način prejemal plačo, kar je v državah kot so Italija, Francija in Nemčija vseeno lažje. Slovenija ima le 2 milijona prebivalcev, zgoraj omenjene države pa med 70 in 90 milijonov, kar seveda poveča možnosti. Podjetja pač gledajo skozi svoj doseg potencialnih strank, kar je sicer za razumeti, vendar vseeno sem mnenja, da kvaliteta nikoli ne bi smela biti zapostavljena. Tudi sam premagujem tekmovalce, ki so “pokriti” s strani mednarodnih ekip Hoke, Nike-ja, Adidasa, North Face-a ipd., kar na koncu izpade skrajno čudno, vendar to je kruta realnost. 
Svojega dela oziroma zaposlitve vseeno nikoli ne bi zamenjal, saj v njem uživam, podporo in pogoje imam odlične, časa za trening in preživljanje z Jasmino in Elijo imam dovolj, manjka le nekaj več prostih dni za namene tekmovanj, kar pa bi bilo lahko tudi sistemsko poskrbljeno s strani naših krovnih organizacij. Vsekakor sem vsak dan, ko se usedem na stol pred monitorja v svoji pisarni, hvaležen, da sem dobil to priložnost. Kakorkoli pogledam na zadevo, imajo moji rezultati zaradi tega pri meni še toliko večjo težo, na kar sem ponosen.
Končno 6. mesto v seštevku svetovnega pokala.
Kakorkoli, drugič sem na oder stopil kot 6. Znova smo lahko poslušali italijansko himno, ob čemer so se mi pred očmi zavrteli vtisi iz vseh tekem. Spomnil sem se, kje vse sem letos bil, kaj sem dal skozi in koliko zanimivega doživel. Hvaležen sem za to in na koncu vsaka kaplja znoja odtehta občutke, ki jih človek nosi v sebi za vse življenje. Na oči se mi je prikradla tudi kakšna solza sreče in žalosti. Ta tekma je bila za najinega angelčka, ki ga še nisva uspela spoznati preden je odšel.
Moja sezona se je takrat bližala koncu, vendar sem vedel, da bom v tistem koncu Italije v nalsednjih treh tednih še dvakrat. Na sporedu sta bili namreč še dve tekmi, Trofeo Vanoni in WMRA Nations Cup. Veselil sem se posebno prve, saj gre za tekmo, ki mi je pisana na kožo. Glede na mojo zamudo, si o obeh lahko že preberete BLOG zapisa, ali pa pogledate “žive” utrinke iz tekem v mojih VLOGIH.
Naslednjič se oglasim z oceno sezone, ki je bila, kot že veste, zelo dolga in pestra.

Zaradi epidemije je bilo odpovedano svetovno in evropsko prvenstvo v gorskih tekih, zato je WMRA (Svetovna zveza za gorske teke) kot nadomestilo priredila tekmo Pokal narodov. Potekal je v Chiavenni v italiji. Nastopilo je 14 reprezentanc s 100 nastopajočimi.

Timotej Bečan, najboljši slovenski gorski tekač , je ob zaključku sezone dokazal svojo odličnost, saj mu je uspel izjemen podvig. 19 km s 600m vzpona in 1000m spusta je v močni konkurenci pretekel v 1:22.10 in zasedel odlično 3. mesto. Klubski kolega Miran Cvet je bil 38., Matic Plaznik pa 60.

Več o izjemnem teku na blogu: TIMOTEJEV B(r)LOG #18 - WMRA Nations Cup (wixsite.com)

Na finalu Skyrunner Word series v Limone sur Garda v Italiji je Mojca Koligar na 3km in 1090 višinske razlike dosegla 2. mesto s časom (47:47), Luka Kovačič je bil četrti (39:41).

Čestitamo!

Mira Papež

Timotej Bečan tretjeuvrščeni na Pokalu narodov

torek, 02 november 2021 11:42

WMRA Nations Cup -Timotej Bečan

Tokrat sem pa z zapisom hiter! Verjetno zaradi navdušenja nad 3. mestom na WMRA Nations Cup, delno pa tudi zaradi tega, ker tokrat nisem vozil jaz in tako večino bloga spisal kar na kombiju med vožnjo.
V novembru bi moralo biti svetovno prvenstvo v gorskem teku na Tajskem, vendar je odpadlo, zato je svetovna organizacija za gorske teke iz rokava izvlekla "plan B" in organizirala t.i. Nations Cup kot nadomestek. Izbran je bil Val Bregaglia Trail, ki poteka kar v dveh državah. Tekli smo prirejeno tekmo, dolgo 20 kilometrov, kot zanimivost pa smo tekli traso z "negativnimi višinci". Štart je bil v Švici, cilj pa okoli 500 višinskih metrov nižje po dolini, ki se spušča iz Sankt Moritza, v Italiji v Chiavenni.
Šlo je torej za reprezentančno tekmo, na kateri smo zastopali barve Slovenije. Teden dni prej sem bil le nekaj deset kilometrov stran v Morbegnu na Trofeo Vanoni, v soboto zjutraj pa smo znova odrinili v ta konec Italije, v Chiavenno. Moško člansko ekipo smo sestavljali jaz, Miran in Matic, žensko Klara in Jasmina, za naše spremstvo pa še eden izmed glavnih mož WMRA, Tomo Šarf, in pa tako kot teden dni prej, Edvin.
Dan prej smo šli z Jasmino in Elijem še v zabaviščni park v BTC, kjer smo uživali na polno. Jaz in Elija predvsem na avtomobilčkih, Jasmina pa na ogromnem kolesu, ki nas je dvignil nad Ljubljano ravno v času sončnega zahoda. Prekrasno je bilo. 
Pot je minila brez zastojev in že ob pol dveh smo ležali na posteljah v hotelu. No, vsaj jaz. Bil sem utrujen od zgodnjega vstajanja, saj sem pred odhodom naredil še enourni iztek, vožnja pa tudi naredi svoje.
Po dobri uri poležavanja sem se tudi sam odločil, da se pridružim ekipi za ogled štarta in najvišje točke proge, ki je bila lani najlepša vasica v Švici, Soglio. Dolina se začne dvigati že v Italiji in doseže vrh po okoli 35-ih kilometrih na Maloja Pass, od koder se nato prevesi v novo dolino ujeto med tritisočaki, kjer leži znano mondeno smučarsko središče Sankt Moritz. Kot zanimivost, bratje Ingebrigtsen, ki jih spremljam kot zanimivo zgodbo uspešne tekače, so tam med poletjem redno na višinskih pripravah, na hitrejše treninge pa hodijo v dolino v Chiavenno v Italijo, kjer so razmere za tovrstne treninge glede kisika boljše kot na višini. 
Vasica Soglio je predstavljala najvišjo točko tekme.
Moram reči, da mi ni niti malo žal, da sem šel zraven, saj je bila narava tam res prelepa, naslednji dan pa tako ni bilo časa za razglede, saj je moral biti fokus na varnem koraku.
Na ogledu proge nismo bili sami.
Po nekaj pohajanja po vasici smo morali nazaj, saj je bila na vrsti otvoritev tekmovanja. Seveda sem si privoščil prepotrebne tri kepice sladoleda v meni že znanem lokalu. Vseeno sem sestradan komaj čakal večerjo. Sem mislil, da smo že zadnjič rekordno dolgo večerjali, vendar je slednji padel tokrat - ura in 50 minut. Italijani si obroke res vzamejo "na izi", kar je po eni strani prav, vendar sem vsaj jaz želel čimprej v horizontalo.
Za sladico smo imeli tekači še tole posebno torto. Elija bi bil gotovo navdušen nad jagodami.
Zaspal sem zelo hitro, saj sem bil kar utrujen od celotnega dneva. Štart smo imeli ob 9:30, vendar se je ponoči ravno premaknila ura na zimski čas, tako da smo dejansko imeli uro spanja gratis.
Ob 8:15 smo krenili izpred hotela, saj smo si vzeli nekaj rezerve zaradi morebitnega zastoja na meji, ki pa ga ni bilo. Nisem mogel verjeti, da bomo to razdaljo morali dejansko preteči, vključno s cik-cakanjem po tehničnih potkah in vmesnih vzponih.
Z ogrevanjem tokrat nisem želel prav nič hiteti in se iz kombija primajal šele 20 minut pred štartom. Vedel sem, da bo tekma dolga, zato je bilo pomembno varčevati z energijo. Malo sem potekel, naredil nekaj vaj da sem razgibal svoje kolke in oddelal tekaško abecedo, slekel oblačila in se odpravil proti startu, do koder sem naredil še nekaj pospeševanj. Bil sem več kot dovolj ogret.
Celotna zasedba pred štartom.
Na samem štartu se nisem preveč rinil v ospredje, saj so bili tam že razvrščeni tekmovalci in tekmovalke. Oboji smo namreč startali sočasno. Po poku pištole sem tako malo slalomiral in se po nekaj sto metrih prebil v ospredje
Naprej sta šla Nemec (prej Eritrejec) Filimon in eden Kenijec. Prvega sem imel že na štartu za favorita za zmago in njegov tempo se mi je zdel za začetek prehud. Daleč od tega, da sem zmago že takrat predal, vendar taktično zelo nezrelo bi bilo, da bi jima skušal slediti.
Narekovanje tempa zasledovalne skupine sem torej prevzel jaz in s kontrolirano hitrostjo nadaljeval naprej. Trasa se je v prvem delu dvigala do najvišje točke, vasice Soglio, ki smo jo dosegli po okoli treh kilometrih in 300 višincih. Vmes je bila trasa bolj razgibana in prehitel me je eden izmed Čehov, ki je zelo dober na tovrstnem terenu.
V nadaljevanju vzpenjanja je ubral malo hitrejši tempo in zopet sem se odločil, da mu ne sledim. Za trenutek sem celo pomislil, da slučajno nisem začel prehitro in bom sedaj začel drseti po lestvici.
Pred vasico Soglio.
Ko smo dosegli vasico Soglio, sem bil torej na 4. poziciji. Sledil je okoli 6 kilometrov dolg spust, ki je bil pri vrhu še tehničen, nato pa se je po širokem kolovozu dalo dobro spustiti. Garmin je zapiskal "2:46" za enega izmed kilometrov. Tekli smo tudi čez tunel pod enem izmed nekaj slapov, mimo katerih smo tekli. No, to sedaj vidim šele po slikah, saj sem bil med tekmo čisto v svojem svetu in nisem popolnoma nič opazoval okolice. Tekma je tekma.
Za petami sem zaslišal vse glasnejše stopanje. Kmalu zatem me je prehitel eden izmed Angležev, ki je očitno zelo dober na spustu. Glede na Čeha pred seboj nisem izgubil popolnoma nič, zato si nisem belil glave s tem, da me je znova eden prehitel.
Prelepo okolico traso vidim šele sedaj na slikah.
Ob koncu spusta smo pod podhodom sprva prečkali glavno cesto, kmalu zatem pa preko mostu še reko. Sledila je ravnina, kjer je bilo znova srce malo bolj obremenjeno, noga pa manj. V ozadju se mi je bližal še nekdo. Na ovinku, ko sem pogledal nazaj, sem videl, da gre za enega izmed Italijanov. Vendar to ni bil moj problem. Tekači me boste razumeli, kaj bom sedaj povedal. Od dolgega spusta me je prijelo na WC. Ja, to je bil velik problem. Kaj sedaj?
Spomnil sem se lanske tekme v Italiji, kjer sem šel vmes na WC, vendar ta tekma je bila mnogo pomembnejša. Ne morem si mar tega privoščiti? No, sklenil sem, da bo bolje, če se olajšam in normalno nadaljujem s tekmo, kot pa da še naprej tečem v krču. Italijana sem taktično spustil pred sebe in iskal čim boljšo lokacijo, da se lahko skrijem. Zadnja stvar, ki sem jo želel, je ta, da me še kdo vidi. Uvidel sem ogromno skalo in izkoristil priložnost. Dejansko sem izgubil le okoli 15 sekund, prehitel me ni nihče, le v lov sem moral.
Verjel sem vase, da lahko nadoknadim ta zaostanek in znova pridem na 5. mesto. Iskreno povedano, takrat sem mislil, da je to največ, kar lahko iztržim, hkrati pa sem se zavedel, da bomo kaj kmalu precej utrjujeni prav vsi. Italijana pred seboj sem počasi, vendar vztrajno lovil in ga dosegel na krajšem vzponu. Nekaj časa sem tekel za njim, ko pa se je proga znova postavila pokonci, sem prestavil eno višje in ga po serpentini prehitel. Presenečen sem bil nad suverenostjo koraka in kmalu pred seboj zagledal še Angleža in Čeha, ki se mi nista zdela preveč daleč, morda kakih 15 sekund.
Počutil sem se odlično in na ravnini pred ponovnim spustom sem jima bil že na razdalji okoli 20 metrov. Sledil je zelo tehničen spust po granitnih stopnicah. K sreči niso bile mokre, saj bi v tem primeru izjemno drsele. Oba pred mano sta se z nekaj težavami spopadala z njimi, sam pa sem preskakoval kar po tri ali štiri. V trenutku sem prehitel prvo Angleža, kakšnih 100 metrov naprej pa sem posekal ovinek in za sabo pustil še Čeha. Do dna spusta sem pridelal okoli 10 sekund prednosti, sledila pa je daljša ravnina pred še zadnjim vzponom na tekmi.
Na koncu spusta, kjer sem pridobil dragocene sekunde.
Vzpon sem začel suvereno, vendar se mi je v ozadju vmes približala skupina štirih tekačev. Vseeno sem vedel, da sem na vzponu najmočnejši in le zbrano grizel stopnice. Razlika se je znova povečala, od skupine zasledovalcev pa se je odlepil drugi izmed Italijanov. Vzpona je bilo po okoli desetih minutah konec in tehničen spust sva začela praktično skupaj. Slednjega sem se lotil zelo dobro in vzel praktično vse optimalne linije.
Edina pomanjkljivost tekme je bila ta, da so manjkale oznake s kilometri, tako da nisem vedel, koliko je še do konca. Ko sva pritekla v mesto sem torej vedel, da je cilj blizu, vendar ne, koliko. Je to kilometer, 500 m, nisem vedel. Taktično sem spustil Italijana pred sebe in se mu prilepil za hrbet. Zaupal sem tudi v svoje sprinterske sposobnosti in bil sem prepričan, da bom dobil ciljni šprint, če uspem zdržati do tja. 
Izza ovinka sem zagledal cilj in v momentu pospešil, vzel zadnji levi ovinek čisto po notranji strani, zaradi velike hitrosti pa me je zaneslo čisto na zunanji rob. Pogledal sem preko rame in videl, da je kak meter za menoj, nato pa čisto spontano od veselja  skočil v zrak in zavriskal. Bil sem izjemno vesel, da mi je uspelo nekaj takega. Osvojil sem 3. mesto! Zmaga je šla v roke Nemcu, kar sem napovedal že pred štartom, drugi pa je bil Kenijec. 
Naj razložim, kako pomembna je bila taktika na tej tekmi. Italijan, ki je bil še na 14. kilometru pred mano in sem ga po postanku za WC lovil, na koncu ni končal niti med dvajseterico, sam pa sem se imel takrat za odpisanega, vendar sem vztrajal do konca, kar je bilo tudi poplačano. Moral sem sprejeti kopico odločitev in tokrat je bila vsaka pravilna. Marsikdaj se med tekmo za kaj odločim narobe, tokrat pa se nisem in tudi rezultat je pokazatelj tega. 
3. mesto po ciljnem šprintu.
Po vročem tušu in obilnem kosilu, po katerem nisem mogel niti več po sladoled, sem ponosno stopil na 3. stopničko. Predvsem v zadnjem letu sem se z nastopi in rezultati na močnih tekmah kot gorski tekač uveljavil tudi v Italiji. Ne morem mimo tega, kako srčni so domači od tekmovalcev ali pa organizatorji. Vedejo se, kot bi bil njihov. Navijajo, kričijo, spodbujajo in se veselijo ob uspehu, pa čeprav sem jim "ukradel" bronasto medaljo.
Domov smo krenili nekaj po 3. uri in doma pri Jasmini in spečemu Eliji sem bil že pred deseto zvečer. Sezona 2021 je tako tudi uradno končana, zato se bodo moji treningi vseeno malo umirili. Zadnje čase sem vsak treniral po dvakrat, sedaj pa bom kakšen mesec tekel čisto po navdihu. Že naslednji vikend gremo v Kranjsko goro, kjer bomo imeli pravi oddih in odklop. Ob tem naj še poudarim, kako hvaležen sem lahko za ves čas, ki sem ga lahko namenil nastopom na vseh letošnjih tekmah, saj imam doma Jasmino, ki vedno poskrbi za Elija, ko sem jaz odsoten. Sicer bi si želel, da bi šla večkrat z mano, vendar so šest ali več urne vožnje enostavno predolge za Elija. On potrebuje prostor, gibanje, svež zrak, kar je na tovrstnih potovanjih praktično nemogoče. 
Skratka, lahko sem srečen in zadovoljen, da imam to možnost.
torek, 02 november 2021 09:43

Trofeo Vanoni Morbegno -Timotej Bečan

 
Štafetne tekme po imenu “Trofeo Vanoni”, ki je bila letos že v 64. izvedbi, se vedno veselim. Nenazadnje me na tekmo in kraj veže poseben spomin, saj sva se leta 2017 tam spoznala z Jasmino. Zanimivo, da sem takrat odtekel najslabši čas do sedaj, vendar bo ravno tisti obisk Morbegna najgloblje v mojem spominu.
Trofeo Vanoni je tekma, na kateri končni čas predstavlja skupen čas treh posameznikov. Tokrat smo bili v zasedbi jaz, Miran in Klemen. Presenetljivo smo odtekli najboljši slovenski čas štafet do sedaj, sam pa sem svojo znamko tudi prestavil za nekaj sekund. Peklo je, a je bilo vredno.
Uf, kako zamujam z zapisi na mojem blogu. Iskreno se opravičujem, vendar v zadnjem času imam toliko stvari, da je glava preveč polna in svoj čas raje namenim sprostitvi. Tudi za pisanje mora biti človek zbran, od sebe pa nikoli nočem dati izdelka, ki je narejen na pol.
Dolgujem sicer še blog iz zadnje tekme svetovnega pokala KV Chiavenna - Lagunc, vendar sem se odločil, da strnem vtise, ki so bolj sveži. Tudi ta vikend sem v Chiavenni na reprezentančni tekmi Nations Cup, ki je nekakšen nadomestek svetovnega prvenstva, pa čeprav verjamem, da konkurenca ne bo ravno taka. Skratka, v štirih tednih sem kar trikrat potoval v isti konec Italije, dvakrat celo v isto mesto, Chiavenna, ki leži le nekaj kilometrov od švicarske meje, Morbegno pa je stran kakšnih 30 kilometrov. Julija sem bil tudi v isti dolini, le nekaj kilometrov stran na K2 Valtellina. Vse to je od doma oddaljeno 550 kilometrov. Poleg ostalih tekem v Italiji bi se počasi lahko že naučil kakšno italijansko besedo, ne?
Štafetne tekme po imenu “Trofeo Vanoni”, ki je bila letos že v 64. izvedbi, se vedno veselim. Morda si boste vzdušje s tekme lažje predstavljali, če po prebranem blogu pogledate še vlog, ki ga bom pripel spodaj. Zares je nora in divja, hkrati pa posebna, saj je končni rezultat seštevek treh tekačev, ki morajo premagati identično traso.
Mesto Morbegno in pobočje, po katerem poteka tekma.
Tokrat smo se na pot odpravili precej okrnjeni, in sicer le z eno moško štafeto, med članicami, ki pa imajo posamezno tekmo, pa je nastopila še lani mladinka Špela. Za lažjo logistiko in nekaj pomoči se nam je pridružil še Edvin Kosovelj kot spremljevalec.
Večer pred odhodom smo zavili še v Ljubljano, kjer smo prevzeli štartno številko za Jasmino in si privoščili nekaj tortic. Obema z Jasmino je malo "cukra" gotovo prišlo prav. Elija ima sedaj navado, da vzame tortico, ki ima na vrhu jagodo, ne glede na okus in prav uživa v njej. Prej sem se jezil, da poje samo kak grižljaj, sedaj se pa jezim, ko nič ne ostane zame "za povrhu". Malo za hec seveda, bistvo je, da vsi uživamo.
Katero bi? Elija je sedaj vedno odločen že ob vstopu.
“A gremo raj ob 7:30 iz Ljubljane”, sem predlagal namesto 7:00. Z malo bolj težko nogo smo bili kljub dvema polurnima postankoma že ob pol dveh v Morbegnu. Hotel smo našli takoj, se razpakirali in predlagal sem, da se malo uležemo pred ogledom trase. Ne da je ne bi poznal, vendar rad jo vsako leto dan pred tekmovanjem pretečem. Miran si je želel pogledati celotno in s Klemnom sva se strinjala. Klemen je bil prvič z nami na tej tekmi, z Miranom pa imava oba za seboj sedaj že štiri.
BIlo je sončno in precej toplo, kakršno je bilo napovedano tudi za naslednji dan. Vedel sem, da bo trasa hitra, saj človek težko “narajma” na lepše razmere. Konec oktobra je ponavadi namreč že bolj deževno.
Parkirali smo na trgu, kakšnih 250 metrov od štarta in začeli teči. Vmes sem seveda imel za posneti ogromno kadrov za moj vlog, zato sta me Miran in Klemen kdaj morala malce počakati. Kot zanimivost, lansko leto sem ravno tak čas od Andreja kupil GoPro, posnetke pa sem urejal kar še na telefonu. No, danes tečem v vsaki roki z eno kamero. Zadnjič, ko sva bila skupaj s Klemnom na Boču, so pohodniki gotovo mislili, da je Klemen nekakšen model, jaz pa njegov snemalec in delava nek promocijski video. Tako to sedaj izgleda pri meni, vendar sam v tem neizmerno uživam.
Tečemo tudi mimo tega spomenika.
Trasa sprva iz centra mesta zavije levo proti hribom. Po nekaj vijuganja po ozkih ulicah med stavbami se nato pot kar konkretno postavi pokonci, rahlo se tudi zoža, zato je dobro biti v ospredju. Na tem strmem delu se premaga nekaj več kot 100 višincev, nato pa trasa zavije na asfaltno cesto, kjer je potrebno iz počasnega koraka dodati na plin. Navadno se tekma tukaj prelomi. Mislite, da se je letos tudi?
Pot je na začetku vzpona precej ozka, zato si je potrebno izboriti dobro pozicijo.
Cesta, po kateri tečemo, sicer pelje kar 1700 metrov višje iz Morbegna na prelaz San Marco in je dolga kar 25 kilometrov. Morda nekoč vzamemo s seboj še kolesa in se dan po tekmi zapeljemo na vrh. Kakorkoli, mi na njej ne ostanemo 25 kilometrov, temveč po dobrih 500 metrov znova zavijemo v hudo strmino. K sreči je kratka, pripelje pa nas do širšega kolovoza, ki nato vodi vse do vrha. Ta del je precej dolg, okoli 10 minut, poleg tega pa je naklon takšen, da je treba vzdrževati visoko frekvenco in dolg korak teka. Časa za počitek vsekakor ni.
Po asfeltnem delu sledi še najbolj strm del trase.
Vmes smo se malo razgledali naokoli, veliko zabavali, na vrhu pa sem našel izvir, da sem se malo osvežil. Bilo je tako toplo, da bi se brez težav ulegel na travo, ki jo je grelo popoldansko sonce in zaspal za nekaj časa. 
Vendar mi smo morali v dolino. Z Miranom sva Klemna skozi po malem strašila glede spusta, vendar hkrati opominjala, da je med tekmo vse drugače. Takrat določene dele kar preletiš in jih sploh ne opaziš. No, pred tem spustom imam še sam precej spoštovanja, saj je izjemno zahteven, ko ga vzameš s polno hitrostjo. Noge trpijo in si želijo, da bi se malce usedel, ti pa želiš čim prej v dolino.
Najvišja točka trase je krasna vasica Arzo.
Spust se začne po poti med hišami, skoči čez cesto in zavije direktno na zahtevno pot, ki je posuta s skalami. Na ogledu seveda ni bilo nobenega problema, med tekmo pa je vsaj na tem delu potrebno paziti na morebiten zvin gležnja. Še to… Tega nisem povedal niti Jasmini, saj bi jo preveč skrbelo. Zjutraj sem še pred odhodom naredil polurni iztek. Bilo je še temno in megleno in sredi gozda sem stopil direktno v luknjo ter znova zvil že načet gleženj, ki sem ga zdelal na Šmarni gori. Malo sem zatulil, pošepal in počasi odtekel naprej, v upanju da bo vse uredu. Kasneje me za razliko od zadnjič ni nič bolelo, zato me ni preveč skrbelo, vendar sem imel stalno v glavi, da bo potrebno naslednji dan na polno spustiti z vrha vzpona.
Začetek spusta.
Proga cik-caka po serpentinah, vmes pa so tudi deli, kjer se da spustiti korak. Kmalu smo prišli do ovinka, kjer je speljana strma bližnjica. Mislim, da slednje še nikoli nisem ubral, saj je bilo vedno malce mokro in mastno po skali, tokrat pa sem bil precej prepričan, da se bom naslednji dan opogumil.
Bližnjica direktno čez skalo. Mislite, da sem jo ubral tudi na tekmi?
Sledi še nekaj tehničnega dela, nato pa trda betonska cesta, ki se vleče okoli pol kilometra. Naklon je gotovo med 15 in 20%, zato je tam kar boleče. Vse bolj pa se je približeval najblj zloglasni del trase, in sicer skok pred zidu ter “izletna cona” po travi. Slednji je skrajno desno visok več kot 1,5 metra. Za hec se je pod njim postavil Miran in njegova višina je ravno ustrezala višini zidu. Tam je vsako leto tudi največ gledalcev, kar tekače dobesedno ponese čez.
Za primerjavo, kako visok je skok, se je poleg postavil kar Miran. Skratka, kar visoko je.
Do cilja je od tukaj le še kakšen kilometer in pol, torej manj kot 5 minut. Sledi še “špirala” za 270° nato pa končno spust, kjer se da divjati na polno. Mimogrede, sem ravno gledal graf tempa na Stravi in okoli 40 sekund je šlo pod 2:30/km, kar je res hitro za konec takega napora. 
Zadnjih 500 metrov poteka po skoraj po ravnini, zato drugega kot šprint pravzaprav ne ostane. Mismo pred prihodom v cilj zavili do kombija, si nadeli bunde, saj je parkirišče že zajela senca in v trenutku je postalo hladno. 
V hotelu smo se stuširali, kaj kmalu pa smo morali po številke in tradicionalno mašo za tekače. Tudi to je ena izmed posebnosti te tekme. Preden smo od kombija odšli tja, sem zavil še po tri kepice sladoleda, saj je malo sladkorja pred tekmo vedno dobro pojesti. Izgubil sem ostale in se sam odpravil proti cerkvi, v tistem momentu pa so si me prilastili mladi snemalci, ki so imeli očitno medijske zadolžitve. Dal sem kratek intervju in odšel v cerkev. 
Ob prevzemu štartnih številk me je pozdravilo tudi "moje vino". SKlenil sem, da tega še dolgo ne odprem.
Po eni uri smo postali že kar lačni in treba je bilo iti na večerjo. Napotili so nas v kitajsko restavracijo, kjer pa sem jedel preverjeno hrano pred tekmo - “pašto”. No, za sladico sem si pa vseeno privoščil še pečeni oziroma ocvrti sladoled, ki ga imam vedno rad.
V tej cerkvi je vsako leto za tekače maša.
“Ja nč, a gremo spat”, smo v en glas rekli že nekaj po deseti zvečer. Jaz sem še malo brskal po socialnih omrežjih, nato pa kmalu tudi sam postal zelo zaspan. Noč je minila brez posebnosti in zbudil sem se spočit. Naj še omenim, da sem se prejšnji dan na ogledu proge odlično počutil. Imel sem občutek moči in tudi pri pospeševanjih spodaj so bile noge prave. Obetal sem si dobro predstavo.
Tokrat se nam z zajtrkom ni nič mudilo, saj je bil štart moške tekme šele ob dveh popoldan, zato si nisem nastavil niti budilke. Vseeno sem se zbudil nekaj do sedmih in hitro poklical Jasmino, ki se je že vozila na Ljubljanski (pol)maraton. 
Klasika za zajtrk, nekaj izjemno dobrih kapučinov in že je bil čas, da smo se gledali prenos v živo iz Ljubljanskega maratona. Celo ujeli smo Jasmino, ki je izstopala s fluorescentno majico. 
Navijamo za Jessy.
Nekaj pred enajsto smo si šli pogledati tudi žensko izvedbo Trofeo Vanoni, kjer pa tekmovalke tečejo posamezno. Med njimi je bila tudi Špela, ki je zasedla odlično 4. mesto med članicami. Moram priznati, da me je takrat ob izjemnem vzdušju ob progi prvič malo požgečkalo v trebuhu in zmrazilo telo. Ja, temu se reče trema. 
Takšen motor je edino sredstvo, ki se lahko vozi pred tekači na tako zahtevni progi.
Moj štart je bil tako oddaljen le še slabe tri ure in adrenalin je že delal svoje. Te tekme me je mogoče malenkost tudi malo strah, saj je tako kot Rekord Šmarne gore, izjemno intenzivna. Lahko bi jo razdelili na dva dela, vzpon in spust, ki sta vsaka svoja tekma. Časa za počitek res ni, saj vzpon traja le okoli 20 minut, spust pa je za nekaj več kot polovico krajši. 
Pojedel sem še malo sladoleda za zadnjo "injekcijo" sladkorja in se v hotelu ulegel še za slabo uro. Uro pred štartom sem začel parkirati in se oblačiti, nato pa smo se vsi skupaj zapeljali do štarta. Z ogrevanjem sem tokrat začel prej kot običajno. Natanko 30 minut pred štartom. Na koncu sem naredil sem nekaj intenzivnih intervalov in telo je bilo pripravljeno na napor. 
Štart je bil bliskovit, saj sta se Anglež in Francoz zagnala kot nora. Sam sem vedel, da je kljub kratki dolžini tekme, to prehitro. Pozicioniral sem se za skupino močnih Italijanov, za katere sem vedel, da bodo na koncu hitri. 
Prva dva smo kmalu ujeli, ravno na začetku prve strmine. Tam je precej ozko, zato sem začel prehitevati ob robu, da ne bi bil preveč zaprt. Lani sem se na koncu tega dela znašel na samem čelu in nadaljeval z močnim tempom, tokrat pa je bil slednji že tako visok, da tega niti nisem mogel storiti. 
Borba za pozicijo je bila kar huda in nihal sem med 3. in 8. mesto. Pot je kmalu zavila na asfaltno cesto, kamor sem z nekaj pospeševanja uspel priti na 2. mestu. Nekaj sekund pred tem je potegnil tudi kasnejši zmagovalec, Vender. Skušal sem se mu priključiti na bolj ravnem delu, vendar ni popušča. Razlika je bila dolgo okoli 10 metrov. Trudil sem se na vse pretege, vendar mi priključek ni uspel. 
Vseeno sem drugo strmino začel na 2. mestu z nekaj zaostanka pred prvim in ravno toliko prednosti pred tretjim. Počutil sem se dobro in z močnim korakom grizel serpentine, ki se vijejo med kostanji. 
Proga je še zadnjič na vzponu spremenila konfiguracijo in se prevesila v makadamski kolovoz z enakomernim naklonom. Tam sem malenkost zategnil ročno, saj nisem želel, da me odseka. Ta del trase zahteva hiter korak in v kolikor gremo na začetku malce prehitro, je to težko doseči. V trenutku me je prehitel Aymonod, ki je precej dodal na plin. Niti slediti mu nisem mogel. Bil sem torej sam na 3. mestu. 
V lovu.
V nadaljevanju sem začel že konkretno stiskati zobe in bil globoko v rdeči coni. Dohitel me je še eden Italijan, Baldachini, ki ima v lasti tudi absolutni rekord trase. Njega pa sem uspel "zagrabiti" in na ravnini na vrhu se mi je zdelo, da malo popušča v tempu, ali pa sem si jaz nekoliko opomogel. Prehitel sem ga in se začel približevati Aymonodu. Vender je bil tokrat precej pred nami. Uprizoril je zares izjemno predstavo in bil razred zase. 
Baldachiniju mi je uspelo slediti.
Zavili smo na spust. "Sam nej mi gleženj zdrži", sem molil v sebi. Del, ki smo ga včeraj pretekli v nekaj minutah, sem tokrat preletel v manj kot eni in imel na dosegu roke že 2. mesto. Po nekaj dodatnih ovinkih sem se tudi prebil nanj, bal pa sem se, da bo mene prehitel Baldachini, ki slovi kot izjemen spustaš. Drugega, kot spustiti na polno, nisem imel. 
Na trenutke sploh nisem imel prave kontrole nad korakom, vendar se je vedno dobro izšlo. Ubral sem vse bližnjice, tudi tisto čez skale, ki smo jo preučevali na ogledu. 
Za seboj nisem slišal več nikogar. Očitno sem se kar dobro spopadel s progo. Sledil je še zloglasen skok, na katerem nisem imel težav, in pa lepši spust, kjer sem spustil na polno. Na zadnjem ovinku za 180° sem videl, da prednost ni večja od nekaj sekund. Moral sem vztrajati v visokem tempu. Na uro niti nisem pogledal vse do cilja. 
Zadnjih 200 metrov sem praktično šprintal in prečkal ciljno črto v 29:39, s čimer sem predal štafeto Miranu kot 2. in izboljšal svoj čas izpred leta dni. Že lani sem vedel, da sem odtekel zelo dobro, zato sem novega najboljšega časa še toliko bolj vesel. 
Prihod v cilj - 29:39. Na koncu je zadostoval za 3. mesto posamezno.
Rabil sem nekaj minut, da sem odprl pljuča, se nadihal in prišel k sebi. Res sem bil utrujen. Vseeno sem sklenil, da grem v nasprotni smeri pričakat Mirana in kasneje še Klemna. Tek navkreber je bil prvih nekaj minut skoraj misija nemogoče, kasneje pa sem se znova počutil čisto uredu. 
Mislim, da je kar jasno, da sem dal vse od sebe.
Miran in Klemen sta svoj del opravila odlično in osvojili smo presenetljivo 4. mesto za francosko in dvema italijanskim štafetama, ob tem pa postavili tudi nov najboljši čas štafet na tej tekmi - 1:32:42.
Uigrana trojica. Od mladeniča k veteranu.
Že takoj po tekmi smo sklenili, da se naslednje leto vrnemo v enaki zasedbi. Seveda bi zmaga pomenila največ, vendar postaviti najboljši čas na tekmi, ki jo reprezentanca obiskuje že desetletja, tudi ni od muh. Kot zanimivost, obenem smo bili tudi najbolj "mešana" štafeta do sedaj. Mladenič Miran šteje več pomladi kot midva s Klemnom skupaj. Veteran, mladinec in "en vmes" torej. 
Seveda sem pred podelitvijo skočil še po eno porcijo sladoleda, nato pa smo si želeli čim prej oditi domov, saj nas je čakalo okoli 6 ur vožnje, skupaj s postanki. Tudi tokrat ni šlo brez gneče čez mesto Lecco, zato se je vse skupaj še malce bolj zavleklo. 
Izkupiček dneva - 3. mesto posamično, 4. mesto štafete.
Kakorkoli, 64. Trofeo Vanoni bo gotovo ostal v lepem spominu. Nenazadnje me na tekmo in kraj veže poseben spomin, saj sva se leta 2017 tam spoznala z Jasmino. Zanimivo, da sem takrat odtekel najslabši čas do sedaj, vendar bo ravno tisti obisk Morbegna najgloblje v mojem spominu. 
Kot sem že omenil, jutri me čaka še zadnja tekma te sezone, nato pa odpišem vse svoje dolgove kar zadeva blog, saj bo za vikende malo več časa.

Na ljubljanskem maratonu je na 21 km med ženskami s časom 1:14:23 zmagala Neja Kršinar, ki je pritekla tudi svoj osebni rekord. Na 42 km preizkušnji pa je Mirko Janjatovič s časom 2:58:42 dosegel 43. mesto.

Na 64. izvedbi Trofeo Vanoni v Morbegnu v Italiji je štafeta v postavi Timotej Bečan, Miran Cvet in Klemen Španring pritekla četrto mesto. Timotej Bečan je dosegel tretji čas med posamezniki in izboljšal svoj lanski čas (29:45) na 29:39.

Čestitamo!

Mira Papež

Neja zmagovalka polmaratona

Finale svetovnega pokala v gorskih tekih WMRA se je zaključilo s tekmo vertikal kilometra Chiavenna-Lagunc v Italiji. Na finalu svetovnega pokala je tekla četverica tekačev KGT Papež. Najboljša slovenska gorska tekača sta se odrezala odlično: Mojca Koligar je pritekla šesto mesto , Timotej Bečan pa deseto. Zaključni kilometer višinske razlike je bila pravi spektakel, kjer so štele sekunde: Bečan ga je pretekel v 33:44, Koligarjeva pa s časom 41:13.

Timotej Bečan je v skupni razvrstitvi med šesterico najboljših, Mojca Koligar je 13. tekačica sezone.

Ob Bečanu in Koligarjevi sta tekla tudi Kamničana David Vogrin (29. mesto - 39:13) in Domen Vogrin (69.mesto, 45:15).

Čestitamo!

Mira Papež

SP vertikal Timotej Bečan

Stran 1 od 34