Tečem in prehitevam. In kar ne neham. Zares zavem, kaj mi je uspelo, se šele na cilju. In prav je tako, saj je šele ciljna črta tista, ki točno določi, da pa je tekme res konec. Osvojil sem 4. (ja, spet ja…) mesto na Trofeo Nasego, tekmi svetovnega pokala! Ob dejstvu, da sem zaostal le za afriškimi tekači, sem rezultata še toliko bolj vesel. Dan prej pa nisem ležal in počival, temveč "čistil" in do maksimuma odpiral svoje ventile na Vertical Nasego, vertikal kilometru, ki je ravno tako štel za svetovni pokal. Slednje me je prisililo k počasnejšemu štartu nedeljskega traila, na katerem sem v drugi polovici, ko je na sporedu dolg klanec, dobesedno dobil krila in se iz 9. mesta prebil tik pod stopničke. Še Jasmina ni verjela, ko sem ji sporočil svojo uvrstitev. 
Vertical Nasego in Trofeo Nasego sem za letos sicer črtal iz tekmovalnega koledarja, saj mi trasa vertikala ne leži najbolj, trail pa je tako dolg, da sem imel doslej vedno težave s krči in nisem mogel iztisniti iz sebe tisto, kar bi lahko. Tako sem spomladi enostavno naredil križec čez ti dve tekmi. Sredi avgusta pa se je mnenje malo spremenilo. Sprva sem namreč nameraval na dve tekmi svetovnega pokala v Španijo, a moram primati, da imam za letos že vrh glave vseh teh potovanj in skakanja sem in tja. Dovolj imam izgubljanja časa s potovanji na tekmo, zato sem se odločil, da ti dve tekmi pač izpustim. Naenkrat so se mi ponudili trije zaporedni tedni brez tekem. "Hm, to je pa kar dolgo", sem se zamislil. "Kaj pa če bi…". In tako sem se vseeno odločil za Vertical in Trofeo Nasego, na katerih sem bil že dvakrat doslej. Poznam progi, poznam vse pasti, poznam prizorišče, poznam pot do tja, ki ni tako dolga… Skratka, na koncu se mi je zdelo prav. Želel sem si, da bi z mano šla še Jasmina, saj je nazadnje zelo uživala. Gostoljubje Italijanov je za tekmovalce, ki so potencialni kandidati za "top 10" na res visokem nivoju in brez težav je bilo vse odobreno tudi za njo. 
Vertikal se vsako leto odvije v soboto, daljša trail različica pa v nedeljo, zato je potrebno na pot že v petek. Do tja je namreč okoli 450 kilometrov. Vzel sem kar dopust, da sem končno enkrat v miru vse spakiral in pripravil. Tokrat nisem rabil iti po kombi, ampak nas je Miran okoli poldneva pobral v Šentvidu. Na pot smo šli jaz, Jasmina, Mojca, Miran in Marina. In začeli smo "odlično". Nesreča na zahodni ljubljanski obvoznici je ohromila promet, tako da smo morali do avtoceste na Brezovici po stranskih poteh. Ampak dobro, vsaj naprej je šlo dokaj hitro. 
Preden smo prispeli v mesto Casto, oziroma niti ne, eno drugo mesto, kjer smo imeli rezerviran hotel, kakih 10 kilometrov prej, smo se ustavili še v "expo" hali glavnega sponzorja WMRA svetovnega pokala - Valsir. Deležni smo bili kratke predstavitve podjetja, ki je prisotno tudi na Vuelti in Giru, sledila je manjša pogostitev, nato pa smo odrinili do hotela. 
Slednji je bil na zelo lepi, bi rekel kar elitni lokaciji, med samimi "gradovi". Hiše okoli so bile zares lične, urejene in ogromne. Nasploh je standard na tem dele Italije, kjer veliko tekmujem, precej visok, kar se odraža tudi na tak način. Obveznosti za tisti dan ni bilo več, zato sva z Jasmino po obilni večerji hitro zaspala. 
Zbudili smo se v krasno in sveže jutro, tudi temperature so bile primerne za tekmovanje. Vseeno se že pozna, da smo v septembru in se nagibamo v jesenski del leta. Dnevi so občutno krajši, kar ima za posledico tudi hladnejša jutra. Za zajtrk sem izbral preverjeno “gorivo”, torej ovsene kosmiče z jogurtom, spil kavo in si privoščil še kratek počutek v postelji. Sem moral biti pa res utrujen po celi noči spanja, kaj?
V mesto Casto, kjer je štart obeh preizkušenj, smo se zapeljali malo prej, saj ženske štartajo bistveno prej od nas. Začelo se je kazati sonce in takoj je postalo toplo. Ob prevzemu štartnih številk se jasno nisem mogel upreti Jasmininem pogledu, ki je zahteval, da namesto moške vzamem žensko majčko. Bile so v polo izvedbi, a zaradi materiala primerne tudi za športanje. Vsaj meni se ideja zdi zelo dobra, saj si na tak način športno eleganten tudi med tekom. No, v vsakem primeru bi vzel majčko za Jasmino, kot praktično na vsaki tekmi. 
Jasmina in Marina sta odšli po progi navzgor, Mojca je začela z ogrevanjem, z Miranom pa sva se usedla v kombi in še malo počakala. Kasneje sva šla pogledat ženski štart, zatem pa se tudi sama začela ogrevati. Vertikal je kratka preizkušnja, zato se je smiselno malo bolj ogreti. 
Na štartu se je zbrala precej močna konkurenca. Vertical Nasego je tekma z dolgo tradicijo, za nameček pa je letos štel še za točke svetovnega pokala, kar je bila motivacija za mnoge. Ravno to je razlog, da toliko tekmujem v tujini, in ne v Sloveniji. Mnogi se konkurence bojijo ali pa se preprosto nočejo soočiti z njo jaz pa sem ravno tega "lačen". Raje sem 10. v močni konkurenci, kot pa z veliko prednostjo prvi. Rezultat ima enostavno večjo težo. 
Kakorkoli, Vertical Nasego je dolg okoli 4,2 kilometra, trasa pa premaga seveda točno 1000 višincev. Človek bi glede na navedena podatka rekel, da je lepo tekoč in tekaški, vendar temu ni tako. Vedno je treba pogledati še celoten profil. Zgolj da boste vedeli o čem govorim - drugih 500 višincev se prepleza v vsega 1,3 kilometra. Prvi del je torej povsem tekaški in poteka po mestu, ki je raztegnjen po pobočju, tisti drugi pa je čisto pravi vertikali. Za primerjavo, PizTri Vertical je skoraj kilometer krajši po dolžini, a je bistveno bolj tekaški, kot tale v Castu, zaradi česar mi prvi vsako leto uspe bolje glede na konkurenco. 
Štart je bil bliskovit in v momentu sem iz prve vrste poniknil tam na okoli 20. mesto, vendar nisem bil prav nič v skrbeh, saj je celoten prvi del dovolj širok za prehitevanje. Po nekaj minutah se celo asfaltna cesta spremeni v ozko pot, ki seka serpentine, a se znova kmalu razširi na nekaj metrov široko betonsko cesto. Takrat sem začel dodajati. 
Iz omenjenega 20. mesta sem se začel prebijati naprej in nekako držal distanco do prve večje skupine. Slednja je počasi začela razpadati, jaz pa sem prehiteval enega po enega. Po nekje 15-ih minutah sem priključil do enega izmed Američanov, ki je bil na 7. mestu, za mano pa dolgo ni bilo nikogar. To sem vzel za dobro, kajti več kot očitno nisem bil jaz tisti, ki je prehitro začel. Počutil sem se dobro in imel moč ves čas teči, kljub vmesnim strmim delom. 
Oznake, kot so "900 m", "800 m", "700 m" ipd. so si počasi sledile, od "500 m do cilja", kar ne pomeni "še 500 m", temveč "še 500 višincev", pa je šlo hitreje, saj se teren postavi konkretno pokonci. Na tem delu bi tudi jaz moral tekaški korak zamenjati s pohodni, ampak slednjega ne treniram in hitre hoje nisem vešč. Problem je namreč obremenitev mišic, ki niso vajene takšne mehanike. Pri hoji smo bistveno bolj sklonjeni oziroma prepognjeni, pri čemer v veliki meri trpijo zadnje lože in pa ledveni del hrbta. Težava je tudi v kasnejšem preklopu nazaj v tek, kar je zame praktično nemogoče, v kolikor grem "na polno". Tako sem raje čim dlje tekel, kar ni najbolj racionalno, ampak sem vsaj vzdrževal tempo na vmesnih prečka, ki pa jih je bilo potrebno preteči. 
Američan mi je malo ušel in njegovemu tempu nisem upal slediti. Okoli 300 višinskih metrov do cilja sem zaslišal glasno navijanje s strani Jasmine, a bila je celih 150 metrov višje. Ja, tako strmo je to, da se mi je zdelo, kot da bi jo lahko že prijel za roko, v resnici pa je bila daleč naprej po pobočju. 
"Daj Timotej, daj…", sem poslušal naslednjih pet minut, dokler nisem pritekel mimo nje. Tokrat je bila zmedena, saj nisem dal nobenega signala, kako mi gre. Sicer mi je šlo dobro, a bil sem povsem na koncu z močmi. Res sem grizel. 
Pri oznaki "100 m", torej 100 višincev do cilja, sem začel dajati vse od sebe. Na vse pretege sem se mučil z lovljenjem dveh tekmovalcev pred seboj, a bil neuspešen. Tik pred ciljem je sledila kakih 50 metrov visoka "stena", kjer sem z dolgim korakom stopil zaostanek, vendar ne dovolj, da bi se ob hitrem finišu nadejal kakšnega mesta višje. Ciljno črto sem tako prečkal kot 8., s časom 36:39, kar je minuto hitreje od lani. Zanimivo, da sem bil lani 6. s precej slabšim časom, letos pa šele 8. 
Bil sem zadovoljen. Kot sem že velikokrat omenil, moje gonilo je napredek. Vsako leto si želim bilo katero traso premagati v krajšem času, pri čemer mi je (skoraj) vseeno, ali sem 3. ali pa 10. No, seveda sem raje višje uvrščen, a mi to zaenkrat še ni tako pomembno.
Rabil sem kako minuto, da sem prišel k sebi, nato pa v momentu stankal liter vode. Kot sem omenil, ob tem, ko je posijalo sonce, je v trenutku postalo zelo soparno. Tudi moj dres je bil v cilju povsem moker. Počakal sem Jasmino, ki je prišla le nekaj minut za mano in se hitro preoblekel. Sprehodila sva se do bližnjega križa, ki je predstavljal vrh hriba, na katerega smo tekli. Od tam se je v smeri proti jugovzhodu lepo videlo Gardsko jezero. 
V dolino smo tokrat žal morali peš. In to povsem do dna. Na hrib ne vodi nobena cesta in dostop je nemogoč s praktično katerikoli prevoznim sredstvom, niti motorjem ali kolesom. Malo nižje je bila koča, kjer vsako leto postrežejo s čajem. In tudi letos je prijal, še posebej zaradi tega, ker je veter v trenutku sladil ozračje in nebo prekril z oblaki. 
Po nekaj skodelicah toplega čaja smo odrinili v dolino. Vršni del je zelo lep, saj se pot vije po travnatem pobočju, ob prehodu v gozd pa je ob njej še nekaj - ogromno robid. Slednje rastejo vsepovsod, tako da smo imeli nekakšno predjed pred kosilom. Malo nižje so bile na meniju še povsem zrele fige, ki jih očitno nihče še ni obiral. 
Spustili smo se vse do kombija, saj smo želeli pred podelitvijo še na kosilo. Podelitev je namreč malo višje od štarta, kakšnih 250 metrov. Jedli smo v hotelu blizu štarta, tam, kjer smo bili nastanjeni lani, tako da sem vedel, da bo hrana izvrstna. Sam sem jasno naročil testenine, saj sem rabil gorivo za naslednji dan. Dejstvo je, da kljub temu, da sem ravno odtekel eno tekmo, sem se že moral pripraviti na naslednjo. Naučil sem se, da na daljših trailih telo dobesedno skuri vse, kar da človek vanj. Kot dirkalni avto, ki kot po cevi "pije" bencin. 
Na podelitev se mi je že malo mudilo, tako da sem mizo zapustil prej in se višje peljal skupaj s Kenijci, katere je peljal njihov agent. Slednje je bilo hitro konec in komaj sem čakal posteljo v hotelu. Tja smo prišli okoli 16. ure. Z Miranom sva se zmenila za skupen iztek, a nekoliko kasneje, v prvem planu je bilo seveda nekaj počitka v horizontali.
Po dveh urah lenarjenja je bil čas za dogovorjen iztek. Miran je našel prijetno makadamsko pot, ki naju je peljala vse do mesta malo nižje po dolini. Na skalnati gmoti nad mestom je stala cerkev, do katere sem si želel iti po razgled. Miran se je seveda strinjal in po manjšem krogu naokoli sva našla pot do vrha. Odprl se nama je krasen razgled na mesto pod njim in pa celotno dolino. Iztek je ob pogovoru hitro minil, ura pa je ob povratku pokazala ravno 6 kilometrov oziroma prijetne pol ure lahkotnega teka. 
Sledila je obilna večerja, pri kateri sem kakšen njok ukradel tudi z Jasmininega krožnika, zatem pa smo znova morali v mesto na predstavitev tekačev za Trofeo Nasego. Ko sem stal na odru, me je kar malo stisnilo, saj je bila konkurenca še hujša kot na vertikalu. Sama svetovno znana imena gorskega teka. To me sicer ni skrbelo, bolj to, kako se bodo moje noge spočil in odzvale naslednje jutro. 
Zaradi še vedno povišane ravni adrenalina in vznemirjenostjo sem spal bolj nemirno, vendar nič drugače, kot po vsaki takšni tekmi. Noge so bile zjutraj v dokaj dobrem stanju, a se na to nisem prav preveč zanašal. Tokrat sem za zajtrk pojedel malo večjo porcijo kosmičev, spil pa malo manj kave, da ne bi imel kakšnih nepričakovanih težav med samo tekmo. 
Vso prtljago smo lahko še kar pustili v hotelu, tako da ni bilo treba parkirati pred odhodom na prizorišče. Štart je bil tokrat bolj zgoden. Jasmina se je odločila, da gre naprej po celotni progi, vmes pa še malo posname, jaz pa sem odšel po štartno številko in dobil tisto lepo polo majčko tudi zase. Sedaj bova z Jasmino usklajena tudi med kakšnim skupnim tekom. 
Tokrat sem se ogreval najmanj doslej. Celih 10 minut. Malo sem potekel, na hitro naredil tekaško abecedo in štiri pospeševanja, nato pa sem že moral v "call room". Napetost je vidno naraščala, jaz pa sem verjetno izgledal tako, kot da sem ravno vstal. Verjetno sem res še kdaj zazehal.
Štartal sem počasi in predse spustil precej tekmovalcev. Nekaj jih je bilo povsem svežih, saj niso tekmovali na vertikalu dan prej. Spredaj se je izoblikovala vodilna skupina, za njo pa smo capljali ostali. Znova sem bil verjetno okoli 20. mesta. 
Trasa se po dobrem kilometru zoža in začne vzpenjati. Tam so nekateri že ugotovili, da so prehitro začeli (ali pa sem jaz tako po polžje), zato sem hitro pridobil nekaj mest. Na spustu sem prehitel še dva in se prebil na okoli 10. mesto. Najbolj vesel sem bil občutka v nogah, ki so bile precej lahke. Motila sta me edino dva gela, ki sem ju zbasal zadaj v žep na hlačkah in sta med tekom poskakovala gor in dol. Vseeno sem vedel, da bom kmalu oba pojedel. 
Prvi del Trofeo Nasego, nekje do 10. kilometra, je praktično kros tekma. Trasa stalno spreminja naklon, menjavajo se vzponi in spusti, kar zahteva hiter korak. Časa za oddih ali sprostitev ni. Poleg tega je bilo precej vroče, zato sem moral paziti na zadostno hidracijo. Na obeh okrepčevalnicah sem se kar ustavil in zlil v grlo dva kozarčka vode. Glede na prejšnji udeležbi tega traila sem vedel, da bom na progi okoli uro in 40 minut, kar je ubistvu najdaljša tekma zame nasploh. Sprotno polnjenje zalog je torej ključno, da česa ne zmanjka. 
Vmes sem tekel skupaj z enim izmed Kenijcev. Na vzponu sem tempo diktiral jaz, na spustu in ravninah pa on, tako da sva skupaj lepo napredovala. Na nekje 11. kilometru pa je na vrsto prišel moj del - dolg vzpon. Slednji na 5 kilometrov dolgem odseku premaga okoli 800 višincev, kar pomeni, da ga je mogoče v celoti preteči. 
Kmalu sem ostal sam in pred seboj videl dve mini skupini po dva tekača. S pomočjo ure sem ugotovil, da sta prva dva, ki ju vidim, približno minuto spredaj, druga dva pa okoli 45 sekund. Vedel sem, da sem jih do vrha sposoben ujeti, pravzaprav sem bil prepričan, da jih bom. Zastavil sem močan tempo. 
Malo višje je navijala Jasmina. Tokrat sem se široko nasmehnil in pripomnil, da je sedaj na vrsti moj del. Kot bi dobil nov zagon, v hrib sem tekel brez težav. Na okrepčevalnici sem si, kljub temu, da sem lovil tekmovalce pred seboj, vzel čas in znova spil dva kozarčka z vodo, nato pa po vmesni ravnini oddivjal naprej. Slab kilometer med vzponom je torej ravnina, kjer sem nekoliko predahnil, a vseeno držal hiter korak. Kmalu se naklonina znova poveča in pred sabo sem zagledal Španca, ki je bil vidno izmučen. Bil je okoli pol minute pred mano. Po kakšnih petih minutah sem ga ujel in takoj prehitel. Mislil sem, da me bo prijel, a mu je motivacija očitno padla. Slednji je bil namreč 2. na legendarni tekmi Sierre - Zinal, kjer je za seboj pustil tudi velikega Kiliana Jorneta.
Teren je še zadnjič postal valovit in tehničen, kjer sem razliko le še povečal. Vendar skrbelo me je nekaj - pred seboj nisem videl nobenega. “Sem se morda uštel pri napovedi, da bom vse polovil do vrha”, sem se vprašal. Kakšno minuto zatem sem na strmem vzponu končno ugledal dva tekmovalca pred seboj, enega Američana in Francoza. Oba sta imela precej nesiguren korak in videti je bilo, da jima moči pohajajo. Po desetih minutah grizenja klanca sem ujel Američana, zatem pa še enega Italijana, ki ga je pobralo še bolj. Takrat smo bili nekje okoli ure na trasi. Teren se je odprl, saj smo prešli nad gozdno mejo in videlo se je daleč naprej. 
Postalo je še bolj strmo, kar je bila voda na moj mlin. Do vrha vzpona, ki je bil pri tisti koči, kjer smo dan prej pili čaj po vertikalu, sicer Francoza nisem ujel, a počutil sem se izjemno močno. Obakrat doslej sem bil na vrhu povsem izmučen, tokrat pa sem tempo stalno lepo kontroliral, saj sem vedel, kako zahteven spust me čaka. Spusti so prava uganka, saj mora imeti tekač dovolj moči v nogah, da zdrži vijuganje, zaviranje in pospeševanje po serpentinah pri visoki hitrosti. Spust od koče do cilja je na začetku tudi precej tehničen, kar mi je ustrezalo. Kar letel sem po terenu. Tekel sem z veliko frekvenco korakov in tako čim manj nabijal svoje nožne mišice. 
Po kakšnem kilometru spusta sem Francoza pred seboj ujel. Slednji mi je celo sugeriral, da ga lahko po levi prehitim in se mi celo nekoliko umaknil na desno. Sledilo pa je presenečenje, in sicer dokaj kmalu je bil na vidiku še eden izmed Italijanov. Iskreno povedano tega nisem pričakoval. Prepričan sem bil, da mi je na vzponu preveč ušel, a očitno se je tudi on malo precenil. Po kakšnih dveh minutah sem prehitel še njega. “Čaki, pa js sm na 4. mestu”, sem se opomnil, ob predpostavki, da sem pravilno preštel prehitele tekmovalce. To se mi je zdelo neverjetno. Pred mano so bili na progi le trije afriški tekači. No, utvar, da bi ujel njih, pa nisem imel, daleč od tega.
Kmalu pa je sledila manjša težava, in sicer na čisto kratkem vmesnem vzponu sem v mečih začutil, kako me je nekaj požgečkalo. Vedel sem, da to obeta krč, česar si res nisem želel. Hitrost sem zaradi tega nekoliko zmanjšal in spremenil mehaniko teka. Namesto odrivanja s stopalom, sem to počel bolj iz stegna. Skratka, noge ob odrivu nisem čisto stegnil, temveč sem bolj kot ne “racal”. Čakalo me je še kakšnih 15 minut spusta in zaključna pentlja po mestu, svoje težko prigarane pozicije pa si res nisem želel zapraviti. Na takšen način mi je dobro uspevalo in sledi o krču ni bilo več, vseeno pa sem imel pomisleke, da me bodo iz ozadja zaradi zmanjšane hitrosti ujeli. 
Kot zanimivost, nekje 19.na  kilometru se teče praktično mimo ciljne črte, vendar z razlogom, da je trasa dolga kot polmaraton, torej 21 kilometrov, so organizatorji naredili še dva kilometra dolg krog po mestu. Trasa vijuga med hišami, po travnikih in ozkih potkah, tako da je daleč od tega, da bi ta dva kilometra minila hitro. Znova me je pograbil strah, da bi moral tik pred ciljem shoditi, poleg tega pa sem imel tistega Italijana povsem za petami, kakšnih 10 sekund.
Na še zadnjem spustu, 500 metrov do cilja, pa sem vklopil “turbo” in odvihral naprej. Bil sem prepričan, da četudi me zagrabi krč, bom prišel do cilja, pa čeprav po eni nogi. Taktika je uspela in odlepil sem se ravno dovolj, da sem ciljno črto lahko prečkal sproščeno, brez kakšnega šprintanja, poleg tega pa sem lahko pozdravil in pomahal vsem navijačem.
Naš italijanski “menedžer”, Alex, je bil presenečen ob mojem prihodu. Kasneje na podelitvi me je celo napovedal kot “the man of the day”, saj sem verjetno presenetil prav vse. Taktično tako dobro še nisem odtekel prav nobene tekme. Iztržil sem res maksimum, še posebej ob dejstvu, da sem imel izjemno intenzivno tekmo dan prej.
V kombi sem se šel preobleči in takoj napisal SMS Jasmini. “Juhuuu 4. mesto!”, se je glasilo sporočilo. Verjetno niti ni verjela. Šel sem ji po trasi nazaj nasproti, saj se je odločila preteči celo. Pričakal sem jo malo višje, a tiste zadnje pentlje nisem bil niti zmožen narediti. Počasi sem se sprehodil nazaj do kombija, kjer smo se nato vsi zbrali.
Imeli smo ravno dovolj časa, da smo odšli nazaj v hotel na kosilo, zatem pa nazaj na prizorišče, saj je bila na sporedu podelitev in zaključna slovesnost. Po kosilu je bilo celo še nekaj časa, da sem se lahko ulegel. Nazadnje na Fletta Trailu sem bil kakšno uro po tekmi povsem brez energije. Kljub 33°C me je treslo, vse dokler nisem nekaj pojedel. Tokrat ni bilo tako. Kljub temu, da je tekma celo za 10 minut daljša, sem bil bolj spočit.
Podelitev se je sicer malo zavlekla, a torkat mi res ni bil problem čakati nanjo. S ponosom sem na oder prišel kot 4. uvrščeni, predvsem ob dejstvu, da so me v tako močni konkurenci prehiteli le trije Afričani. Dva izmed njih nista bila na koncu niti med deseterico, kar priča močni mednarodni udeležbi.
Tale blog sem “spesnil” nekoliko pozneje, saj sem bil kar v gužvi in sem rabil svoje možgane tudi malo drugače spočiti, a sem vseeno pretekli vikend opravil nov podvig, o katerem bom kaj več napisal v naslednjem blogu.
 
Tekmovanje Vertikal Nasego   ob Gardskem jezeru je eno najmočnejših tekem v svetovnem  pokalu WMRA v gorskih tekih. Trofea Nasego ima dvodnevni spored, vertikal Nasego (4,3 km, + 1000 m) velja za veliko klasiko strmih kilometrov. 
Tekači KGT Papež so bili spet  blizu vrha: Timotej Bečan 8., Miran Cvet 13. in Mojca Koligar 11. Timotej Bečan je izboljšal svoj lanski dosežek za minuto, na 36.39. Veteran Miran Cvet je odlično sledil svetovni eliti (39.11). Mojca Koligar  je bila v ženski konkurenci enajsta s časom 45.41. 
Timotej Bečan je bil na drugem tekmovalnem dnevu le za tremi afriškimi tekači, kar je najboljši dosežek na Trofeo Nasego doslej.  Po sobotnem Vertikalu, kjer je bil osmi, je vrhunsko odtekel razgibani teren Trofeo Nasego (21 km). Tek ima  v mednarodnih krogih že dolga leta ugled ene največjih italijanskih mednarodnih tekem,  kar daje dosežku  še dodatni ugled v konkurenci tekačev iz desetih držav. Zraven je bil znova veteran Miran Cvet (14. mesto). 
 
Prvi kraljevski tek na Kamniško sedlo Gašperju Bregarju in Tini Klinar (oba KGT Papež)
 
Tek na Kamniško sedlo je po več kot dvajsetih letih izvedlo Tekaško pohodniško društvo ultra. Trasa teka je potekala od Piknik centra pri Jurju po cesti na Jermanco  do koče na Kamniškem sedlu (1865 m), 10,3 kilometre z višinsko razliko 1265 metrov
Kraljevski vzpon sta najhitreje premagala Gašper Bregar (1:00:25)  in Tina Klinar (1:12:37), oba KGT Papež. Bregarju sta sledila domačina David Vogrin, bronast z državnega prvenstva vertikal dan prej na Črno prst, tekel je 1,02:08, tretji pa je bil v cilju Boštjan Erjavšek (1,02:22). Na 6. mestu je bil Dušan Globočnik, 18. Urban Žitnik in 24. Bojan Galin. 
Tina Klinar, dan prej druga na kolesarskem vzponu na Vršič, je zlahka pritekla prva v cilj s časom 1,12:37. Na 5. in 6. mestu sta bili veteranki Urša Trobec in Ivica Žlogar.
 
Čestitamo!
 
Mira Papež 
 Tina Klinar zmagovalka teka na Kamniško sedlo
Bregar zmagovalec teka na Kamniško sedlo
Bečan na Trofeo Nasego
ponedeljek, 05 september 2022 10:45

Tekačem KGT Papež naslovi državnih prvakov

Tekačem KGT Papež naslovi državnih prvakov:  Nuši Mali na vertikali ter Bojanu Galinu in Primožu Karlinu na trailu

Na Berkmandeljc trailu (27km) v Idriji sta na veteranskem prvenstvu prevzela naslov državnih prvakov Bojan Galin (M60) in Primož Karlin (M45). Med M60 je bron pripadel Bojanu Kožuhu, 5. mesto pa Rajku Sršenu. Ivica Žlogar (Ž55) je bila odlična druga.

Nuša Mali je po poškodbi pritekla naziv državne prvakinje na DP v vertikal teku na Črno prst (6,3km, 1320 v. razlike). Malijevi je uspel zgodovinski tek: rekordni najhitrejši ženski tek na vseh tradicionalnih 29. tekih s časom 59:27.

V članski konkurenci sta srebro in bron pobrala Matjaž Mikloša in David Vogrin.

Čestitamo!

Mira Papež

Nuša Mali na rekordnem teku

Pokal narodov - 34° Challenge Stellina
Veliki Timotej Bečan četrti, Maj Pritržnik zmagovalec med mladinci
Susa, 28.avgust - Le dva slovenska predstavnika Timotej Bečan in mladinec Maj Pritržnik sta sodelovala na 34.izvedbi Challenge Stellina, eni najbolj uglednih tekem gorskih tekačev. Letos je v programu WMRA štela kot Pokal narodov. In vrhunski dosežki obeh. Maj Pritržnik je zmagal med mladinci,  Timotej pa je v dolgi spominski tekmi na partizansko planino predse spustil le velika imena in bil na nehvaležnem četrtem mestu tik ob odru top tri ob spominski slovesnosti.
Američan Joe Gray je prvo ime svetovne lestvice in bivši dvakratni svetovni prvak, Henri Aymonod je aktualni svetovni prvak in drugi s svetovne lestvice. Britanec Richards je bil Bečanova senca že v Collini pred tednom dni. Italijan Andrea Rostan (Atl. Saluzzo), je avgusta zmagal Piz Tri Vertical in bil prvi Italian na uglednem Giir di Mont. Bečan torej piše zgodovino. GRANDE TIMOTEJ pišejo  
Timotej Bečan   Yes! 4. mesto (pa ne že spet) v močni mednarodni konkurenci na Challenge Stellina v Susi  Zaradi dolžine tekme - 14,5 km, +1650 vm - sem raje začel rezervirano. Pod klancem sem bil verjetno okoli 10. mesta, ko pa se je proga postavila pokonci, se je razlika do tistih pred mano začela topiti. Prehiteval sem počasi, a vztrajno. Enega po enega. Bolj kot je bilo strmo, več sem pridobil. Za konec sta sledila še 2 kilometra spusta oziroma ravnine, kjer sem skušal prigristi do 3. mesta, a ni šlo.
Kljub temu, da se me bo počasi prijel vzdevek "večno četrti" (bolje kot 5.  ), sem s časom 1:21:47 kot zadovoljen   Za prvim, Američanom, ki je bil večkrat že svetovni prvak, sem zaostal dobro minuto, za drugim 40, za tretjim pa dobrih 20 sekund.
Sicer pa... Proga Challenge Stellina je ena izmed najlepših, kar sem jih kdaj tekel. Naporna, zahtevna, a izjemno lepa  
14,3 km dolg vzpon s 1630 metri
1 Joe Gray 1h20'36"  
2 Henri Aymonod 1h21'03"  
3 Chris Richards 1h21'24"  
4 Timotej Bečan    
5 Andrea Rostan,
6. Daniel Pattis, 7. Boris Orhlac, 8.Alex Baldaccini. 9 Matteo Edallyn 10 Joe Steward  
 
Zapisal Metod Močnik!
 
Čestitamo 
 
Ena za dobro ogrevanje, ena pa zares - takšen je bil moj načrt za pretekli vikend. V petek smo direktno po moji službi leteli v Idrijo na kratko in sladko tekmo, Hg Vertikal, v nedeljo pa sem že 4. zapored nastopil na prestižni štafetni tekmi “Staffetta tre rifugi” v Italiji v Karnijskih alpah. Na “ogrevanju” (beri: vertikalu) sem podrl rekord, slednje pa je očitno predstavljalo tudi zelo dobro aktivacijo, saj smo v nedeljo skupaj z Joštom in Maticem slavili zmago in stopili na najvišjo stopničko v Collini.
Na Hg Vertikal sem bil letos celo povabljen. To je zaenkrat še redkost v Sloveniji, vendar močna konkurenca je le plus organizatorjem. S tem se vsekakor dviga nivo tekme, kar je dolgoročno dobro. Najbolj mi je bil všeč termin, in sicer v petek popoldan ob 18:00. Pogledal sem v svoj koledar, ki sem si ga naredil letos ob vseh obveznostih, da čessa ne bi izpustil oziroma pozabil, po drugi strani pa kaj preveč obljubil in potem ne prišel. 19. avgust je bil jasno prazen, a le dva dni pred že načrtovano tekmo v Collini, katere se vsako leto udeležimo v okviru reprezentance. “Ja nč, sej to bo sam dobra aktivacija”, sem si rekel. Po nekaj dneh sem tako že kakšna dva meseca pred tekmo obljubil, da pridem v Idrijo na vertikal, ki je sicer priprava terena za sobotno dogajanje, ko imajo v tem kraju pravi tekaški praznik z nekaj “trail” variantami tras.
"Dej js bom kr že vse v avto naložu tko da kr prideta do službe da kuj gremo", sem pri kosilu rekel Jasmini. In res, v avto sem na metal vse živo, še kolo in čelado za Elija, točno ob 16:00 pa sta me pričakala na parkirišču pred službo, da smo lahko odrinili. Do Idrije je iz Medvod namreč ravno ena ura. Vsaj tako pravi Google, ki se redko zmoti. 
Peljali smo se čez Poljansko dolino do Žirov in se nato čez Ledine spustili v Idrijo. Ob dveh je doma lilo kot iz škafa, v Idriji pa je bilo nebo jasno in brez oblačka. Vendar bilo je grozno soparno. Po dvigu štartne številke sem se preoblekel v dres, si obul ONke in zbudil Elija, ki je zadremal med vožnjo. Jasmina nima srca za takšne stvari, vendar v kolikor sta hotela po trasi, ga je bilo treba zbuditi. 
Tokrat sem se začel ogrevati prej, saj je tekma kratka. Pričakoval sem čas okoli 17 minut, kar je približno tako hitro kot lanski rekord. Ogrevanje sem izkoristil tudi za raziskovanje Idrije, ki je, mimogrede, zelo lepo mesto sredi krasne narave. Prav čuti se, kako bolj čista sta okolje in zrak, kot recimo v Ljubljani in okolici. Za konec sem naredil še nekaj konkretnih pospeševanje in bil sem pripravljen na "infarkten" štart. Dejansko smo štartali sredi trga v Idriji in prav zanimivo je, kako lahko iz centra mesta narediš (skoraj) čisto pravi vertikal na sosednji hrib.
Jasmina in Elija sta po trasi odšla že prej, da bi navijala nekje višje, sicer pa boste lahko videli oziroma prebrali, do kod sta prilezla. Hg Vertikal je kot Rekord Šmarne gore, le da je še malo podaljšan. Pričakovali bi, da bom štartal bliskovito, a sem "zategnil ročno" za prvi del, da me ne bi zabilo. Nenazadnje sem tudi že zjutraj treniral in nisem bil ravno "rožca" po celem dnevu v službi. 
Poleg tega je na tekmo prišel en Španec, ki se je zagnal, kot da je na svetovnem prvenstvu. Preprosto pustil sem ga, saj se mi je tempo zdel samomorilski. Kot strel v koleno. Miran mi je kasneje v cilju rekel, da imam dobro kontrolo nad samim seboj, da niti najmanj ne trznem na takšno potezo. Nabral si je kakih 15 metrov prednosti, ki sem jih izničil v trenutku, ko smo prišli do stopnic. Tam se je zdelo, kot da bi se ustavil. Laktat je huda reč in sam ga je pridelal bistveno preveč za začetek. To je najhuje. Tudi meni se je v preteklosti nič kolikokrat zgodilo, da sem se prehitro zagnal in nato trpel celo pot. 
Od treh minut naprej sem torej tekel sam. Trasa je iz poseljenega pobočja Idrije zavila v gozd na strmino, malo višje pa se je na odprtem terenu znova poravnala. Tam sem prestavil eno višje in pohitril svoj korak. Bil sem že popolnoma moker, saj je bila v zraku res neverjetno visoka vlaga. 
Čakal sem na strmino, da bom lahko še malo dodal na tempu, saj sem si želel predvsem preizkusa klanca. In prišla je "stena". Proga je iz asfalta zavila desno na strm greben, kjer pa sem tudi že zaslišal besede kot so "dejmo oči, stisn stisn". Bila sta Jasmina in Elija. Že do takrat sta prišla kar visoko. Nasmehnil sem se in oddrvel mimo. 
Do vrha je sledila le še borba s klancem, ki so ga presekale krajše vmesne ravnine. Skušal sem držati visok ritem in sam sebe kar najbolj preganjati. Na cilj 2,45 kilometra dolge trase, ki premaga 495 višinskih metrov, sem porabil točno 16:46. "Odlično", sem si rekel ob prihodu v cilj in dvignil roke bil sem zadovoljen, saj sem tekel pod 17-imi minutami, kar je bil moj cilj in nenazadnje tudi nov rekord proge. Seveda vložek te tekme ni bil visok, a kot vsako sem jo vzel povsem resno, predvsem pa jo izkoristil kot premiero pred pomembno nedeljsko tekmo. 
Miran je v cilj prišel kot drugi, kar je pomenilo, da je tudi on "stresel" tistega Španca, ki se je zagnal kot bik. Izkušnje so le izkušnje. Baje pa ima slednji kar dober rezultat v maratonu, in sicer 2h25. V cilju sem še malo počakal in se razgledal nad okolico, ki je tam zares lepa, nato pa se napotil v dolino. Ne prav veliko pod vrhom sem zagledal moja dva navijača. Elija je skorajda tekel po tisti strmini. “Sine bi rad šel na vrh”, je pojasnila Jasmina. Pa smo šli.
Navzdol sem ga malo nesel “štuporamo”, na ravninskih in širših delih pa je tudi sam hodil. Očitno mu je tisti kratek spanec med vožnjo vlil novih moči. Po prihodu v dolino sem se še malo iztekel, nato pa smo morali hitro na podelitev. Poleg testenin smo si privoščili še nekaj kepic sladoleda in lažje dočakali podelitev. Odšli smo verjetno kar zadnji, saj je Elija še povečerjal v tamkajšnjem lokalu. Skratka, bilo je krasno izkoriščeno petkovo popoldne in nadejal sem se dobrega nastopa v nedeljo.
V soboto smo bili bolj ležerni. Jaz sem zjutraj naredil iztek na Šmarno goro, dopoldan smo odšli pogledat zaključek oratorija v Preski, še pred kosilom pa sem se s kolesom odpeljal v Kamnik po kombi. Popoldan smo obiskali še Eco Resort in uživali ob sladoledu in kavici v krasnem okolju. V nedeljo pa je bilo potrebno vstati malo bolj zgodaj. Ob 6:00 je bil namreč predviden odhod v Collino, ki je iz Medvod ravno 3 ure stran. Pot nas je peljala mimo Kranjske Gore, kjer je celo deževalo in Trbiža, kamor sva šla zadnjič na romanje na Svete Višarje, nato pa po avtocesti do Tolmezza, po navadni cesti Ovara pod Monte Zoncolan in vse do osrčja Karnijskih alp pod njihov najvišji vrh, Monte Coglians (2780 m). Ob prihodu v Collino je bilo krasno sončno vreme, poleg tega pa prijetno sveže. Idealno za tekmo, le malo je pihljalo.
Postava naše štafete je bila enaka kot lani, ko smo osvojili 2. mesto. Prvo predajo, torej navkreber, sem tekel jaz, drugo, ki poteka po tehničnem terenu z nekaj jeklenicami, Jošt, in zadnjo, tretjo, nor spust v dolino, Matic. Pred štartom je Matic sicer malo potožil, da ni ravno v najboljši formi, a to je bila le še dodatna motivacija, da damo vse od sebe že od samega štarta, brez nekega taktiziranja. 
Joštu sem dal svoj nahrbtnik, v katerega sem stlačil eno majico za preobleči, vetrovko, eno energijsko ploščico in telefon. Drugega nisem potreboval. GoPro in dodatno baterijo pa sem podal mojemu "osebnemu kamermanu (poleg Jasmine) #2", Marini. Letos mi niti navodil za vklop kamere in začetek snemanja ni bilo treba dati. Žal mi je edino, da sem pozabil še drugo kamero, a na koncu sem imel eno povsem dovolj za snemanje.
Pred ogrevanjem sem si v usta iztisnil pol gela, spil nekaj vode in se odpravil nižje proti štartu. Parkirali smo namreč kakšen kilometer in pol višje, saj dobra dva kilometra trasa sprva poteka po asfaltni cesti. Tako kot v petek, sem tudi tokrat naredil kakšno pospeševanje več, pojedel še preostanek gela in krenil proti štartu, kjer so že klicali tekmovalce.
Štart v Collini je vselej hiter. Vsi se zaženejo. Z leti sem vseeno dobil toliko hitrosti, da mi prvih 500 metrov, ko gre trasa celo malo navzdol, ni problem priključiti prvim. Takoj je potegnilo nekaj Italijanov, predvsem pa en Kenijec. Ob prehodu na klanec sem se začel počasi premikati naprej in že videl, da bo tudi prvi hitro omagal. Ravno po kilometru in pol sem ga ujel in brez obotavljanja prehitel. Na strmino, ki se začne takoj ob prehodu iz asfalta, sem si želel vstopiti prvi. Ta del se precej zoža, zato je bolje imeti povsem prosto pot.
Narekovanje tempa je bilo tako že od okoli 5. minute naprej v moji domeni. Lani so pred menoj tekli trije močni tekači, katerim sem na daljavo sledil oziroma jih lovil, kar nekoliko olajša zadevo, tokrat pa sem moral sam vzdrževati hitre korake po strmini. Kot klop se me je zadaj prijel Anglež, s katerim sva imela hudo borbo že na PizTri Verticalu. Pot je tudi precej tehnična, z veliko koreninami, “naravnimi” stopnicami, skalami ipd. Proga nato iz gozda zavije na obsežno melišče, ki se vije s sedla, kjer je cilj. Pot je speljana med velikimi balvani in se nekako po serpentinah vzpenja. 
Po nekje 25-ih minutah sem začel malo dodajati in zdelo se mi je že, da se bom otresel Angleža. Pa ni šlo. Vedno je zbral dovolj moči, da je priključil. S svojimi dolgimi nogami sem imel prednost, da sem se lahko hitreje gibal preko višjih stopov, ona pa me je moal na vmesnih uejenih delih loviti. Na puklu na vrhu melišča, kjer se ob pogledu proti sedlu že vidi koča Lambertenghi-Romanin na višini 1970 m, pa je celo on povedel naprej. Teren se iz strmine prevesi v blag vzpon, kjer je imel hitrejši korak. Sprva sem sledil, nato pa ga spustil malo naprej. Stavil sem na ciljni šprint, ki je znova na malo bolj strmem predelu.
Kake pol minute pred koncem sem začel pospeševati in svoj zaosanek zmanjšal na vsega dva metra, vendar ob glasnem navijanju je uspel pospešiti tudi on in na koncu predal 4 sekunde pred menoj. Mene je še manj kot 50 metrov pred ciljem povsem odrezalo. Morda bi moral začeti pospeševati celo malo kasneje, vendar nimam kaj. Dal sem vse od sebe, saj sem potreboval kakšno minuto, da sem ujel dovolj kisika za oskrbo mojih mišic. Malo za hec, malo zares, sedaj je 1:1 v šprintih. Z njim sem se po tekmi še malo pogovarjal in je prav prijeten fant, ki se mi zdi, da ima ravno pravo mero resnosti do tekmovanja. Uživa v tem in se zna pohecati, obenem pa resno trenira. 
Predal sem kot 2. in upal, da se Jošt in Matic dobro odrežeta. Prednost pred 3. je bila debelo minuto in pol, za kar sem bil skoraj prepričan, da je ne bomo zapravili, nisem pa vedel, kako močna je angleška ekipa. V nadaljevanju se je izkazalo, da ne prav preveč. Kot zanimivost, z vzponom sem opravil le sekundo hitreje kot lani, torej v času 31:17, a bil sem zelo zadovoljen, saj sem že  lani tekel zelo dobro. Poleg tega sem letos za tempo skrbel sam, lani pa sem lovil tekmeca, kar je lažje.
Priložnost za obisk visokogorja bi bilo škoda zapraviti, sploh letos, ko sem bil praktično le enkrat v hribih, in sicer na Velikem vrhu oziroma Košuti. Preprosto ni bilo prostega vikenda, da bi se zapeljal v hribe. Imeli smo poroko, pa nato morje, nekaj tekme, znova morje, še več tekem… In že je skoraj konec poletja. 
Kakorkoli, tokrat sem imel čas in pozitivno energijo z dobrega nastopa in to sem moral izkoristiti v kar največji meri. Lani sem se želel s severne strani vzpeti na Monte Coglians, mogočno goro nad traso, a se mi je ferata zdela za mojo opremljenost nekoliko preveč zahtevna, zato sem skočil na sosednji vrh, 2460 metrov visoki Rauchkofel. Letos sem imel cilj, da se znova vzpnem na to lepo goro, ki je povsem nenevarna. Pot vodi po pašnikih, kjer se pasejo krave, še prej pa mimo jezera. Kot zanimivost, sedlo nad kočo Lambertenghi-Romanin predstavlja mejo med Italijo in Avstrijo, tako da sem praktično celotno pot tekel v Avstriji. Signal je bil šibek, zato nisem dobil Jasmine, ki je bila z Elijem ravno pri maši.
Sprva sem naredil krog okoli tega prekrasnega jezera, nato pa se začel vzpenjati proti svojemu cilju, dobrih 500 višincev višje. Na sebi sem imel vetrovko, saj je kar močno pihalo, kot tudi že med tekmo, kar nas je malo upočasnilo, v tem primeru pa malo zeblo. Višje kot sem šel, manj je pihalo in kmalu sem se slekel. Po poti sem srečal tudi dva Slovenca, ki sem ju lahko končno po slovensko pozdravil, ne z “hallo” ali pa “buongiorno”, kot vse ostale, ki so bili Avstrijci oziroma Italijani. Zanimalo ju je vse okoli tekme, tako da smo se zagovorili kar za nekaj minut. 
Malo višje sem moral čez nekaj klinov, nato pa so se odprli že prej omenjeni pašniki, po katerih je bilo pravi užitek teči. Imel sem krasen razgled na Monte Coglians, pod katerim se je spuščala strma dolina. Malo višje se je pogled odprl proti severu, kjer sem opazil tudi ledenike v Avstriji. Ob prihodu na vrh pa niti ne bi izgubljal besed, saj slike povedo, kako zelo lepo je.
Pojedel sem ploščico in že koval načrte za naprej. Ura je bila okoli pol poldne, kar pomeni še ogromno časa. “A bi šou še po celi trasi tekme k sm že glih kle?”, je švigalo vprašanje po moji glavi. Odgovor - zakaj pa ne. Spustil sem se proti jezeru in koči, vmes pa dobil na telefon tudi Jasmino, ki jo je zanimalo, kako smo se odrezali. Še vedno nisem vedel nič več kot to, da sem predal kot drugi. Nisem vedel, ali je Jošt uspešno opravil s tehnično zahtevno drugo predajo in se Matic ni polomil na tistem divjem spustu nazaj v Collino. Rekel sem, da javim, ko bom kaj izvedel.
Malo pod kočo sem spil nekaj vode, ki je curljala iz nekakšnega zajetja, nato pa namesto naravnost, zavil levo proti steni oziroma južnem pobočju Cogliansa. Sprva sem prečil melišče, od koder se mi je odprl razgled na moj del trase. Šele od tukaj sem videl, da je ubistvu kar strma. Saj je logično. Trasa se v prvih dveh kilometrih asfalta vzpne za dobrih 100 metrov, v nadaljnih 2,7 kilometra pa za slabih 600 metrov, pa še to ob predpostavki, da je zadnjih 500 metrov vzpon zelo blag. 
Po nekaj minutah sem prišel do skoraj vertikalnega dela, kjer je poleg jeklenic namontirana celo kovinska lestev. Postalo mi je jasno, zakaj morajo tekmovalci v tem delu štafete nositi čelade. Ob prehodu strmine še ni konec, temveč se še kar vleče do sedla, ko se pot vseeno položi. Ta del sem kar hodil. Niti nisem imel več moči, da bi tekel, poleg tega pa je bilo prestrmo. Malo sem snemal, malo slikal in malo gledal naokoli. Mudilo se mi ni prav nič in zares sem lahko užival v tem visokogorskem svetu. 
Malo naprej, na drugem sedlu, ki je z nekaj več kot 2200 metri tudi najvišja točka tekme, pa se svet popolnoma spremeni. Skala se v nekaj metrih zamenja s travniki in postane kar bolj svetlo ter vroče. Zadnji del je bolj kot ne kros teren, saj se menjajo vzponi in spusti, za konec pa je do koče Marinelli, ki je na višini 2122 metrov, potrebno še enkrat prečiti travnato pobočje. Točno od tam se je v daljavi lepo videl zloglasni Monte Zoncolan, ki je pravi pekel za vse kolesarje, v kolikor ga obišče Giro di Italia. Tudi sam imam željo, da bi se enkrat povzpel gor, pa čeprav najraje kar z gorskim kolesom. Niti ne zaradi vzpona, temveč spusta, ko bi mi odpovedali prsti, poleg tega pa bi skuril pol zavornih gumic. najbolj pogosto izhodišče je med drugim ravno iz Ovara, mesta, skozi katero smo se peljali na poti v Collino.
Pri koči Marinelli je bilo ogromno ljudi. S tem mislim res veliko. Zunaj so pekli na žaru, pili pivo in več kot očitno uživali. Tudi sam sem bil že konkretno lačen, a sem vedel, da me spodaj v kombiju čaka izvrsten bananin kruh, ki mi ga je dan prej pripravila moja žena. Kar sline so se mi pocedile ob misli nanj… Seveda sem ga jedel že dan prej, a nekaj prišparal za seboj. S tem v mislih sem se napotil v dolino. Glede na čas zmagovalca, ki je navadno okoli 16 minut, sem pričakoval, da bom potreboval ravno okoli pol ure za ležeren spust. 
Že začetek je brutalen - direktiva po strmem travniku, ki ga ekstra pokosijo za to tekmo. Vmes se je paslo še nekaj krav, ki uživajo čisti gorski zrak, malo nižje pa je še ena koča, ki je bila ravno tako kot zgornja, zelo obiskana. Minilo je že 15 minut, jaz pa sem bil še kar visoko. Sledil je del po makadamu, nato pa je pot znova zavila na strmo in z gozdom poraščeno pobočje. “Joooj, js bi hrano”, mi je sporočal želodec. 
Še malo nižje se združita progi prve in pa te zadnje predaje, tako da sem točno vedel, kje sem. Je bilo že bolje ob misli, da se bom v naslednjih petih minutah že basal z babaninim kolačem. In veste kaj, dobil sem tudi novico, da smo zmagali! Jošt je takoj po predaji prehitel drugega Angleža in do Matica naredil precejšnjo razliko. Slednji niti ni rabil na polno drveti proti dolini, le kontrolirati situacijo in zmaga je bila po kar 11-ih letih znova v slovenskih rokah. Moram poudariti, da bi pred tremi ali štirimi leti lahko bila, vendar sem sam konkretno zamočil v prvi predaji, ko sem prehitro začel in se nato komaj privlekel v cilj. Vsaka šola nekaj stane in tokrat se nam je vsem trem poklopilo.
Kombi je bil odprt in s tem dostop do moje hladilne torbe, v kateri sem imel kumare, paradižnik in pa jasno “glavno jed”, bananin kruh. Ko sem s najedel, sem se opogumil še za kopanje v sicer zelo mrzli reki, ki teče z vrhov. Na oko bi rekel, da ima kakšnih 8°C. V stopala takoj “zareže”. Vseeno si nisem želel obleči svežih oblačil na čisto umazano kožo, tako sem se na hitro ulegel v manjši tolmunček. 
Italijani res znajo narediti žurko, a kaj ko se vse skupaj okoli podelitve vedno tako zavleče. Sam sem si želel domov k Jasmini in Eliju, vendar je bila podelitev na sporedu šele okoli 16-ih. Pa dobro, to je treba vzeti kot del tekme, pa čeprav smo bili že vsi malo naveličani čakanja. Dolgčas nam vseeno ni bilo.
Ob napovedi naše štafete na zmagovalni oder je pod šotorom kar bobnelo. Bilo je res krasno vzdušje. Prav s ponosom sem s slovensko zastavo stopil na oder in dvignil pokal v znak zmagoslavja. Matic se je že prej malo hecal, da naju z Joštom žal drugo leto zapušča, saj se bo s te tekme ob svojem višku ob zmagi kar upokojil. Jaz sem prepričan, da ga bodo drugo leto, ko bo na sporedu že 60. izvedba tekma tekmovanja, preveč zaskbeli podplati, da bi tekmo izpustil, pa čeprav zaradi spusta potem ne more nekaj dni hoditi.
Po podelitvi smo bili povabljeni še k Dušanu in njegovi ženi Miri, ki sta bila stacionirana v kampu poleg prizorišča, na kavico in različne prigrizke, nato pa se odpravili proti Sloveniji. V Medvode smo prispeli ravno ob mraku, pričakala pa sta nas tudi Elija in Jasmina. Dan je tako minil kot bi trenil, a bil je lep in zelo uspešen. Prepričan sem, da se bomo drugo leto v Collino vrnili še bolj motivirani in skušali ubraniti zmago, pa čeprav bo konkurenca gotovo ostrejša. 
 

Na 59. izvedbi štafet Tree Rifuzzi  v Collini v Italiji se je prvič zgodila dvojna slovenska zmaga. Na zgodovinskem tekmovanju v gorskem teku so dosegli dve prvi zmagi  tako pri moških kot pri ženskah.

Na štartu je bilo 90 štafet, 57 moških in 23 žensk, 270 gorskih tekačev . Štafeta poteka do in mimo treh planinskih koč, odvija se v treh predajah: vzpon, prečenje in spust.

Štart je v vasi Collina na 1233 metrih nadmorske višine, sledi vzpon  do prelaza Sella ( 2197 m nadmorske višine), .kjer se gorski specialisti povzpnejo do koče Lambertenghi Romani (4,5 km in 739 metrov višinske razlike).  Od tam se za tekače druge predaje začne znamenita pot Spinotti, spektakularni in zelo tehnični prehod čez »lojtro«. Pot dolga 3,8 km v gorskem masivu Coglians poteka do najvišje točke tekme, potem se spušča do koče Marinelli. Zadnja predaja (5km) je impresiven spust, ki vodi nazaj do cilja v Collini.

V edinstvenem navijaškem vzdušju  je zmagala  slovenska ekipa (Timotej Bečan, Jošt Lapajne, Matic Plaznik) je s časom 1,16'17.

Collina zmagovalna ženska ekipa Medium

Začel je Timotej Bečan, ki je  na vzponu prve predaje tekel sekundo hitreje kot lani (31:13), drugo menjavo v prečenju  je prevzel klubski kolega Jošt Lapajne (26:52), tretjo predajo  je je s prednostjo prevzel Matic Plaznik in tako zaključil štafeto z velikim slavjem na 1. mestu. Drugi so bili Angleži . Tretji pa druga slovenska štafeta. Začel je Miran Cvet (KGT Papež) in končal s časom 33:05,  drugi  Marko Tratnik (27:19) je predal štafeto Gašperju Bregarju, ki je s hitrim spustom odlično izkoristil priložnost za zmagovalni oder.

Slovenski tekači so v Collini zmagali po 11 letih.

Zmagovalke v ženski konkurenci so bile Lucija Krkoč, Petra Tratnik in Ana Čufer.  Lucija Krkoč je  kot ena najuspešnejših tekačic tega tekmovanja (8 zmag!!), letos je zamenjala lansko tekačico prve predaje Mojco Koligar, vrhunsko odtekla prvo predajo (37:45).  Petra Tratnik je končala s prednostjo in Ana Čufer je  v spustu pritekla v Collino kot članica zmagovalne ekipe s časom 1,30'42''. Druga slovenska štafeta Varineja Drašler (6.prve predaje), Jasmina Munih (7.predaje), Tina Kozjek (5. čas predaje v spustu) so bile četrte.

Izredno  slovesna podelitev je potekala v  zanosnem vzdušju  tekačev, navijačev in organizatorja. Na zgodovinski uspeh slovenskih ekip sta bila ponosna tudi vodja slovenskih ekip Edvin Kosovelj in predsednik gorskih tekov Dušan Papež.

Čestitamo!

Mira Papež 

Collina zmagovalni ekipi Medium

Stran 3 od 41