V Kopačnici pod Blegošem je potekal 13. KBK trail za Prvenstvo Slovenije v kratkem trailu. Krožna proga (20 km, viš. razlika 1190 m) je potekala po pobočjih in  urejenih potek Blegoša.

Veterani KGT Papež  različnih starostnih kategorij so pometli z vso konkurenco. Absolutni zmagovalec proge je bil Miran Cvet (1:31:31 in državni prvak v kategoriji M55, Bojan Galin pa prvak med M65. Državna podprvaka s srebrno medaljo sta bila Bojan Kožuh ( M60 ) in Anton Knaus ( M65 ). Rajko Sršen je bil enajsti. 

Med veterankami so si nazive državnih  prvakinj pritekle kar tri: Katja Kegl Vencelj (Ž35), Urška Trobec (Ž55), Boža Meža (Ž65).  Tudi podprvakinje so bile tri: Eva Urbanc( Ž35 ), Ivica Žlogar ( Ž55 ), Dragica Cvišić  ( Ž65 ).

Čestitamo vsem za odlične nastope. Verjamemo, da bosta Katja in Miran odlično zastopala Slovenijo tudi na bližnjem svetovnem prvenstvu v Innsbrucku.

Mira Papež 

Miran Cvet absolutni zmagovalec KBK Medium

Tek trojk oziroma Pot ob žici je meni ena najbolj ljubih prireditev. Vedno komaj čakam to preizkušnjo, ki je precej neobičajna. Ne zmaga najboljši tekač, temveč usklajena ekipa treh tekačev, katere najšibkejši člen je hitrejši od ostalih teh. Letos smo nastopili znova v malo spremenjeni postavi, in sicer jaz, Miran in Klemen. Tekma je znova minila v znamenju lepega pomladnega dne in veliko obiskanostjo dogodka. Tokrat smo morali krono predati močnejši trojki, ki je odtekla zelo dobro tekmo. Tudi mi smo odtekli minuto hitreje, kot najbolje doslej. Jaz sem se celotno traso počutil sveže in močno, zato me je srbelo pod podplati, da bi pritisnil na polno, vendar to je ekipna tekma in v prvi vrsti sem si jo želel odteči kot vzoren vodja.
Po zimskem tekaškem premoru je mesec maj vedno hitro naokoli. Letos še posebno, saj smo nestrpno pričakovali dojenčka. Prvi, vikend v maju, natančneje prva sobota, je vedno rezerviran za Tek trojk v sklopu prireditve Pot ob žici. Praktično vsak tekač pozna ta dogodek, saj je edinstven. Bazira na dogodkih iz zgodovine in ima bogato tradicijo. To sem omenil že lani, pa bom verjetno kar vedno – Tek trojk je bila moja prva uradna tekaška preizkušnja. Niti ne vem točno katerega leta, vendar okoli 13. ali 14. leta sem se skupaj s staršema udeležil ravno te krajše trase. Takrat smo jo zmogli v nekaj več kot eni uri. Neverjetno, vendar v zadnjih štirih letih pa sem bil član zmagovalne trojke z okoli tretino boljšim časom. Nikoli prej si ne bi mislil, da bo nekoč tako.
Tudi letos smo načrtovali nastop v naši primarni postavi, torej jaz, Miran in Gašper. V taki trojki smo tekli prvi dve leti, nato pa je Miran dvakrat žal moral odpovedati nastop. Letos je vse kazalo, da bomo ponovili tradicijo, a je Gašper javil, da se je poškodoval. Hitro sem napisal SMS Klemnu, ki je pritrdilno odgovoril. Klemen je že lani zamenjal Mirana, tokrat pa Gašperja. Zanesljiva rešitev za menjavo torej.
Naj poudarim, da Tek trojk vsako leto z navdušenjem pričakujem, saj mi je celotna prireditev zares vrhunska. Všeč mi je, saj gre za nek drug format tekme, ki malo spominja na ekipne športe. Praviloma vedno tekmujemo le zase in iščemo svoje meje zmogljivosti, tukaj pa se je treba prilagajati drug drugemu in snovati optimalno taktiko, da ekipa doseže kar najboljši čas.
V četrtek smo bili torej dogovorjeni, da štartamo v spremenjeni postavi. Jaz niti nisem gledal konkurence, mi pa je Miran prišepnil, da sta dve trojki kar močni, in sicer ekipa “Modri tekači”, ko so jo sestavljali Primož Kobe, Klemen Vilhar in Jani Mulej, ter Celjani iz AD Kladivar, Jan Brešan, Lucijan Zalokar in Simon Navodnik. Vse naštete poznam, s Klemnom in Lucijanom smo celo veliko trenirali skupaj v enem obdobju, tako da sem znal oceniti, kako se bodo lotili tekme. Vedel sem, da je prva ekipa težko premagljiva, saj so vsi trije hitri po ravnini, v drugi pa se mi je trasa zdela vseeno malo predolga za Luca, da bi zdržal tak tempo. Luc, kot ga kličemo kolegi, je sicer zelo hiter na krajših razdaljah, saj ima osebni rekord na 400 metrov okoli 49 sekund, na 800 pa 1:49. Še v živo se spominjam, kako me je vedno z lahkoto “pihnil” na krajših intervalih, pri daljših pa se se poznalo, da vseeno v preteklosti ni toliko treniral aerobne kapacitete, temveč bolj anaerobno. Aja, pa tudi že dve zelo zelo dobri knjigi je izdal, tako da priporočam branje.
Skratka, vedel sem, da bo boj za prvo mesto potekal med našo trojko in “Modrimi dirkači”. Nekako sem prilagodil taktiko naši trojki. Miran je izmed nas morda najmanj “na ti” z ravnino, zato sem mu predlagal, da se držimo tempa 3:20/km, nato pa v klanec dodamo kolikor pač lahko in skušamo ujeti vodilne. Zdelo pa se mi je, da bo v položen klanec težko priklopiti.
Zjutraj sem se zbudil že zelo zgodaj in bil popolnoma naspan. Kljub temu, da je v našo družino prišel Emanuel, z Elijem kar dobro spiva, Jasmina pa malo manj, saj sliši vsak šum. Sedaj sem tudi z vidika službe bolj prost, kar se očitno tudi malo pozna. Je pa seveda veliko dela z dvema otrokoma, to boste starši gotovo pritrdili. Skratka, bil sem spočit in pripravljen na tekmo. Pojedel sem zajtrk, si skuhal kavico in počasi odrinil proti Ljubljani. Želel sem biti malo prej tam, da bi dobil parking v Tivoliju in se mi ne bi bilo treba ukvarjati z iskanjem. Tako kot lani, ob mojem prihodu skorajda še ni bilo žive duše. Vseeno mi ni bilo žal, da sem šel toliko prej od doma, saj sem lahko v miru pripravil vse moje snemalne naprave.
Pred odhodom sem v avto vrgel še svojega MTB, saj sem prosil Benjamina, da bi nas malo posnel med tekom do Golovca, tako kot je to izvedel lani. Zaradi razkopane ceste na Kodeljevem me je vprašal, če imam morda kolo, ki ima malo širše gume od njegovega trekinga, tako da sem mu ponudil svojega “gorca”. Kmalu se je na parkirišču pojavil tudi Klemen, nemalo za njim pa še Benjamin. Vzeli smo vse potrebne stvari in se počasi premaknili proti centru Ljubljane, kjer je štart Teka trojk. Z Miranom smo bili zmenjeni kar na štartni liniji, kakšnih 20 minut pred samim štartom. Na Kongresnem trgu sta prevzela še Mizuno copate, saj smo vsi trije tekli v tej znamki, da bi bili usklajeni.
Jaz sem odtekel še kratek krog za ogrevanje, nato pa je bilo potrebno počasi na Tromostovje, torej štart tekme. Tam je že ogret čakal Miran in skupaj smo splezali čez ograjo ter se postavili v prvo vrsto. Pravzaprav niti ne vem, kolikokrat sem se udeležil te tekme, vendar sklepam, da je bilo to sedmič. Vsakič sem bolj sproščen. Zmenili smo se, da se držimo zastavljene taktike in od nje ne odstopamo. To odgovornost sem prevzel jaz in rekel Miranu naj mi zgolj sledi.
Po štartu sem se torej s Klemnom postavil spredaj in držal zastavljen tempo. Takoj je naprej potegnila ekipa Modri tekači. Sam na pospeševanje nisem trznil, temveč nadaljeval po našem planu. Prvi kilometer smo obrnili v 3:19, kar je bilo povsem v okvirjih dogovora. Ravno tako drugega, tretji pa je bil le sekundo počasnejši. Vmes sem Mirana večkrat vprašal, ali je tempo primeren. Pritrdil je, da se počuti dobro in da lahko tako tudi nadaljujemo. Vmes nam je ekipa spredaj ušla za okoli 15 sekund. S tem si nisem belil glave, saj sem vedel, da hitreje ne smemo iti. Z nami pa je tekla tudi trojka iz Celja, vendar sem vedel, da se jih bomo v klanec znebili, če ne celo malo prej.
Tempo je bil zame zelo udoben, saj sem imel očitno izjemen dan. Tudi kasneje sem se počutil zelo sveže in noge so odrivale kar same od sebe. Redko kdaj se človek tako počuti in na tem teku se mi je zdelo, da bi lahko kar poletel. Vendar ne, dovolj dolgo sem treniral ekipni šport, da vem, da je ekipi potrebno podrediti svoj ego, saj je v nasprotnem primeru izplen vedno slabši.
Kilometri do Golovca so tako hitro stekli in sledil je “naš” del – klanec. Slednji sicer ni ravno “gorski”, je pa nenazadnje vzpon. Naklon bi tako čez palec rekel, da nikoli ne preseže 7 ali 8 odstotkov, tako da je bolj kot ne blago nagnjena ravnina.
Preden je cesta zavila desno na makadamsko cesto na Golovec, sem poškilil na uro, da bi videl, koliko prednosti ima trojka pred nami. Slednja je znašala 22 sekund. “Ajde, zdej je pa naš del”, sem spodbudil Mirana in Klemna, se postavil v ospredje in začel narekovati malo močnejši tempo. Prednost smo malo stopili, vendar ob pogledu nazaj sem opazil, da je tempo morda malo prehud. Takoj se umiril ritem, počakal, da sta Miran in Klemen priklopila, nato pa malenkost dodal. Po kakšni minuti sem znova pogledal nazaj in videl, da bo preveč, saj je Klemen celo malo zaostal. Hotel sem jima olajšati tek, da bi le sledila in ne mislila na tempo, a sem šel malo prehitro.
Mirana sem spustil predse in počakal na Klemna ter ga malo potisnil, da nama Miran ne bi ušel. Trudil sem se, da bi ujeli prve, a se mi je že nekje na sredini vzpona zdelo, da nam tokrat ne bo uspelo. Trojka pred nami namreč ni popuščala niti na vzponu, sledili pa so še valoviti del po vrhu Golovca, spust in ravnina, torej segmenti, kjer so bili nasplošno gledano močnejši od nas. Če bi hoteli zmagati, bi morali ne le izničiti prednost, temveč jo celo obrniti v našo korist, da bi imeli nekaj rezerve po ravnini. Ni šlo, vendar obupati nikoli ne pride v poštev.
Med tekom pa vrhu Golovca sem se znova postavil v ospredje in skušal držati optimalen tempo, ravno tako tudi na spustu. Vodilne trojke sedaj nismo niti več videli, zato mi je hitro postalo jasno, da je praktično nemogoče, da jih ujamemo. Edini scenarij za našo zmago bi bil ta, da bi enega izmed njih povsem odrezalo, kar pa je za tako kratko preizkušnjo težko pričakovati. Vendar zopet, nikoli se ne sme obupati prav do ciljne črte.
Ko smo pritekli iz Golovca, sem narekovanje tempa prepustil Miranu. “Nič, potrudili smo se, ampak danes so pač boljši”, sem rekel obema in predlagal, da nadaljujemo v bolj zmernem tempu. Zadnje kilometre ob Ljubljanici smo tako pretekli tudi z varno prednostjo pred zasledovalno trojko in se kljub vsemu veselili drugega mesta. Tekli smo minuto hitreje, kot najbolje doslej, kar je tudi dober znak.
Predvsem presenečen je bil Miran. Naj povem, da se mi zdi neverjetno, da lahko človek, star 55 let, tako hitro teče. Lahko ste prebrali, da mu ni problem držati tempa 3:20/km po ravnini, da o klancu ne govorim. Res impresivno in vesel sem, da sem lahko imel vedno ob sebi takega mentorja. Po drugi strani pa je Klemen še mlad in ima tako obilo možnosti za napredek, vedno pa ga rad vzamem na tekmo, saj k stvari pristopi resno.
V cilju je bilo že kar vroče, saj se je ozračje tudi prvič letos segrelo nad 20°C. To je sicer kar pozno, saj je ponavadi temperatura kar praviloma nad to vrednostjo, v izjemah imamo tudi že kakšen manjši vročinski val. Takoj sem torej stankal celo plastenko vode. Dali smo še nekaj intervjujev, se poslikali, nato pa krenili proti avtom, da se osvežimo pred podelitvijo.
Tokrat smo dobili napačno informacijo o času podelitve, tako da je bila namesto ob 10:30, ob 11:30. Miran je rekel, da gre na kavo, Klemnu pa sem predlagal en daljši iztek okoli Rožnika. Strinjal se je, da mu malo razkažem tekaške poti po Ljubljani, z nama pa je šel tudi Benjamin na mojem kolesu. Prav prijetno je bilo kramljati ob počasnem tempu, vendar sva oba proti koncu dobila kar malo težke noge. Sam bi sicer najraje šel popoldan malo na kolo, vendar me sedaj doma čakajo trije, ne le ena, kot je bilo to štiri leta nazaj, ali dva, kot je bilo to dobra dva tedna nazaj. Ne želim biti preveč sebičen in čas, ko smo lahko skupaj, porabiti za trening, temveč biti z družino, torej Jasmino, Elijem in Emanuelom. Jasno da si vzamem čas za trening, vendar ga skušam umestiti v čas, ko oni spijo. Čas do podelitve sem tako želel čim bolje izkoristiti in definitivno je bil to odličen način.
Ob 11:30 smo se tako znova zbrali skupaj za podelitev. Ponosno smo stopili na drugo stopničko in nadejam se, da bomo na tej tekmi nastopili tudi naslednje leto.

V Nikšiču v Črni gori je potekalo Balkansko prvenstvo v gorskih tekih. V mladinski reprezentanci je nastopila tudi Klara Močnik (KGT Papež), ki je v močni konkurenci zmagala in dosegla naziv mladinske balkanske prvakinje. 6-kilometrsko gorsko traso je pretekla s časom 35:25:20. Skupaj so mladinke dosegle 2. mesto.

Klara bo konec maja zastopala Slovenijo tudi na pokalu mladih v gorskem teku v Franciji. Kot članica mladinske reprezentance pa bo nastopila tudi junija na svetovnem prvenstvu v gorskih tekih v Innsbrucku v Avstriji. V reprezentanci bodo tudi tekači KGT Papež: na klasiki in vertikalu bosta nastopila Timotej Bečan in Miran Cvet, na dolgem trailu pa Katja Kegl Vencelj.

Čestitamo Klari za prestižni naslov!

Mira Papež

ponedeljek, 08 maj 2023 16:07

Jože Marolt izjemno na maratonu v Londonu

Jože Marolt je na maratonu v Londonu kljub težavam s krči dosegel odlično 135. mesto v kategoriji s časom 3:11.21 med 50 tisoč tekači. Gledalcev ob progi pa preko 2 milijona.
Čestitamo!
Mira Papež

Jože Marolt medalja Medium

sreda, 26 april 2023 11:10

TIMOTEJEV B(r)LOG #60

Tokrat sem sneg zamenjal s povsem drugo podlago – nazobčanim kraškim apnencem. Teden dni po Tarvisio Winter Trail, ki je potekal na belopeških jezerih, smo se vsi skupaj odpravili v drug “kot” Slovenije oziroma znova tik čez mejo. Na sporedu je bil Kokoš Trail v mestecu Bazovica, tik za našo mejo. Nastopilo je okoli 500 tekačev, vendar znova smo po najvišjih mestih posegli Slovenci. Tako kot lani, mi je tudi letos uspelo zmagati. Kot zanimivost, tekli smo po skoraj povsem drugi trasi, kot lani, pa čeprav gre za isto tekmo. Organizator namreč vsako leto traso spelje po drugih stezicah v okolici, ki so mimogrede krasne. Vsako leto tekač torej doživi novo izkušnjo.
Obetala se je lepa in topla nedelja, še posebno na Primorskem. Predlagal sem, da po tekmi skočimo še do morja, ki od Bazovice, kjer vsako leto poteka Kokoš Trail, ni daleč. Za Elija je bila to seveda glavna novica, vendar tudi sam gre zelo rad zraven na tekme, saj uživa v navijanju. Pravzaprav je zelo zahteven navijač, saj od mene vedno pričakuje zmago. Jasmina mu težko razloži, da temu ni ravno vedno tako, vemdar on misli, da je njegov oči pač najhitrejši, ker po njegovih besedah “veliko vadi”. On naju s svojimi izjavami večkrat nasmeji do solz. Res ga “biksa”.
V Bazovici smo bili prej kot v eni uri. Bili smo malo pozni, saj smo tja prispeli ravno 40 minut pred štartom, a kljub temu je bilo dovolj časa za vse, tudi kratke pogovore s poznanimi tekači. Ogreval sem se ravno 15 minut, saj sem imel slednje podaljšati še v prvi kilometer tekme. Elija in Jasmino sem usmeril malo naprej po trasi, ampak seveda narobe. Štart je bil speljan malo drugače kot lani, pa čeprav sem mislil, da je prvi kilometer in pol enak. Očitno nisem dovolj pozorno gledal karte na spletni strani organizatorja.
Na štartu se je nabralo lepo število ljudi. Bilo naj bi nas kar 500. Pravzaprav je Kokoš Trail vsako leto zelo dobro zastopana tekma. Ko sem se postavil v prvo linijo, so bili ob meni sami Slovenci. Nekaj let nazaj, ko mene ni bilo na tej tekmi, so se zbrali dejansko vsi najboljši in bilo je kot nekakšno neuradno državno prvenstvo. No, tokrat nas je bilo malo manj, a vseeno vsi aktualni ali pa bivši reprezentanti Slovenije.
Po poku štartne pištole so se v ospredje prerinili sami Italijani. Naenkrat sem bil na 10. ali pa celo 15. mestu. Ob meni je tekel Marko Tratnik, katerega je moja prisotnost takoj zmotila: “Kej ti tukej delaš, ka me delaš živčnega. Bejž naprej.” Oba sva se nasmejala, jaz pa sem odvrnil, naj počaka kakšno minuto, pa me ne bo več.
Po 500 metrih se je divji tempo spredaj umiril in vsi so se praktično ustavili, zato sem se v nekaj sekundah premaknil na vodilno pozicijo in konkretno dodal k tempu. V trenutku sem se želel otresti konkurence in nadaljevati sam.
Baje mi je sledil eden izmed Kenijcev, vendar sam nisem niti enkrat pogledal čez ramo, tako da še danes ne vem, kaj točno se je dogajalo.
Prvi štirje kilometri so bili podobni krosu, saj se je trasa rahlo vzpenjala oziroma spuščala, vmes pa smo morali vijugati po s kamni posutimi potkami sredi travnikov. Obdajali so me zelo prijetni občutki, saj je bila kraška pokrajina čudovita. Za tem delom pa je prišel malo daljši klanec, praktično edini daljši na tekmi. Letošnja izvedba Kokoš Trail je bila dolga 16 kilometrov, a premagati smo morali le dobrih 500 višincev, kar pomeni, da ni bilo ravno veliko klancev.
Vzpon sem štartal suvereno, a previdno. Vedel sem, da bom največ razlike naredil na vzponih, na spustih pa grem lahko zavoljo tega tudi malo počasneje. Pot je bila znova posuta z ostrim kamenjem, kar je značilno za kraški teren, bili pa so tudi deli, kjer smo tekli po zemlji.
Klanca je bilo po kakšnih 10-ih minutah konec in na vrsti je bil položen spust po makadamski cesti. Takrat smo bili verjetno znova v Sloveniji. Vmes se je proga znova malo vzpela, pa spet spustila in tako naprej. Res je šlo za razgibano preizkušnjo polno preklopov in sprememb ritma. Ravno tovrstni treningi mi malce manjkajo, zato je vsekakor to “plus”.
Na spustih sem skušal odteči čim bolj sproščeno, brez pretiranega bremzanja, bolj “skakljanja” po poti. V kolikor se tekač preveč zaustavlja, hitro v žargonu rečeno “nabije” noge, zaradi česar postanejo trde in lene. V kolikor je cilj na dnu spusta, to ne predstavlja problema, vendar na Kokoš Trail temu ni tako.
Proti koncu preizkušnje sem začel prehitevati tudi tiste, ki so se udeležili 6 kilometrov dolgega pohoda. Zadnja dela obeh tras sta bila namreč ista. Nekajkrat sem tako moral povsem iz poti in malo po grmovju, saj pohodniki niso pričakovali tekača, ampak to me ni nič motilo.
Kakšen kilometer pred ciljem sta me v gozdu čakala tudi moja dva navijača. Elija je baje izjavil, da sem zelo spreten. Ko sem to slišal v cilju, sem se znova do solz nasmejal. Saj vsi starši poznate ta občutek, ko tako mali človek uporablja takšne “učene” besede. V cilj sem pritekel sproščeno z dvignjenimi rokami. V drugem delu nisem pretiraval, tako da niti nisem bil preveč utrujen. V kolikor bi šlo na nož, pa verjamem, da bi me trasa pošteno zdelala.
Aleš Smerdelj, zmagovalec Adria Spring!
Čestitamo!
Stran 12 od 54