Pokal narodov - 34° Challenge Stellina
Veliki Timotej Bečan četrti, Maj Pritržnik zmagovalec med mladinci
Susa, 28.avgust - Le dva slovenska predstavnika Timotej Bečan in mladinec Maj Pritržnik sta sodelovala na 34.izvedbi Challenge Stellina, eni najbolj uglednih tekem gorskih tekačev. Letos je v programu WMRA štela kot Pokal narodov. In vrhunski dosežki obeh. Maj Pritržnik je zmagal med mladinci,  Timotej pa je v dolgi spominski tekmi na partizansko planino predse spustil le velika imena in bil na nehvaležnem četrtem mestu tik ob odru top tri ob spominski slovesnosti.
Američan Joe Gray je prvo ime svetovne lestvice in bivši dvakratni svetovni prvak, Henri Aymonod je aktualni svetovni prvak in drugi s svetovne lestvice. Britanec Richards je bil Bečanova senca že v Collini pred tednom dni. Italijan Andrea Rostan (Atl. Saluzzo), je avgusta zmagal Piz Tri Vertical in bil prvi Italian na uglednem Giir di Mont. Bečan torej piše zgodovino. GRANDE TIMOTEJ pišejo  
Timotej Bečan   Yes! 4. mesto (pa ne že spet) v močni mednarodni konkurenci na Challenge Stellina v Susi  Zaradi dolžine tekme - 14,5 km, +1650 vm - sem raje začel rezervirano. Pod klancem sem bil verjetno okoli 10. mesta, ko pa se je proga postavila pokonci, se je razlika do tistih pred mano začela topiti. Prehiteval sem počasi, a vztrajno. Enega po enega. Bolj kot je bilo strmo, več sem pridobil. Za konec sta sledila še 2 kilometra spusta oziroma ravnine, kjer sem skušal prigristi do 3. mesta, a ni šlo.
Kljub temu, da se me bo počasi prijel vzdevek "večno četrti" (bolje kot 5.  ), sem s časom 1:21:47 kot zadovoljen   Za prvim, Američanom, ki je bil večkrat že svetovni prvak, sem zaostal dobro minuto, za drugim 40, za tretjim pa dobrih 20 sekund.
Sicer pa... Proga Challenge Stellina je ena izmed najlepših, kar sem jih kdaj tekel. Naporna, zahtevna, a izjemno lepa  
14,3 km dolg vzpon s 1630 metri
1 Joe Gray 1h20'36"  
2 Henri Aymonod 1h21'03"  
3 Chris Richards 1h21'24"  
4 Timotej Bečan    
5 Andrea Rostan,
6. Daniel Pattis, 7. Boris Orhlac, 8.Alex Baldaccini. 9 Matteo Edallyn 10 Joe Steward  
 
Zapisal Metod Močnik!
 
Čestitamo 
 
Ena za dobro ogrevanje, ena pa zares - takšen je bil moj načrt za pretekli vikend. V petek smo direktno po moji službi leteli v Idrijo na kratko in sladko tekmo, Hg Vertikal, v nedeljo pa sem že 4. zapored nastopil na prestižni štafetni tekmi “Staffetta tre rifugi” v Italiji v Karnijskih alpah. Na “ogrevanju” (beri: vertikalu) sem podrl rekord, slednje pa je očitno predstavljalo tudi zelo dobro aktivacijo, saj smo v nedeljo skupaj z Joštom in Maticem slavili zmago in stopili na najvišjo stopničko v Collini.
Na Hg Vertikal sem bil letos celo povabljen. To je zaenkrat še redkost v Sloveniji, vendar močna konkurenca je le plus organizatorjem. S tem se vsekakor dviga nivo tekme, kar je dolgoročno dobro. Najbolj mi je bil všeč termin, in sicer v petek popoldan ob 18:00. Pogledal sem v svoj koledar, ki sem si ga naredil letos ob vseh obveznostih, da čessa ne bi izpustil oziroma pozabil, po drugi strani pa kaj preveč obljubil in potem ne prišel. 19. avgust je bil jasno prazen, a le dva dni pred že načrtovano tekmo v Collini, katere se vsako leto udeležimo v okviru reprezentance. “Ja nč, sej to bo sam dobra aktivacija”, sem si rekel. Po nekaj dneh sem tako že kakšna dva meseca pred tekmo obljubil, da pridem v Idrijo na vertikal, ki je sicer priprava terena za sobotno dogajanje, ko imajo v tem kraju pravi tekaški praznik z nekaj “trail” variantami tras.
"Dej js bom kr že vse v avto naložu tko da kr prideta do službe da kuj gremo", sem pri kosilu rekel Jasmini. In res, v avto sem na metal vse živo, še kolo in čelado za Elija, točno ob 16:00 pa sta me pričakala na parkirišču pred službo, da smo lahko odrinili. Do Idrije je iz Medvod namreč ravno ena ura. Vsaj tako pravi Google, ki se redko zmoti. 
Peljali smo se čez Poljansko dolino do Žirov in se nato čez Ledine spustili v Idrijo. Ob dveh je doma lilo kot iz škafa, v Idriji pa je bilo nebo jasno in brez oblačka. Vendar bilo je grozno soparno. Po dvigu štartne številke sem se preoblekel v dres, si obul ONke in zbudil Elija, ki je zadremal med vožnjo. Jasmina nima srca za takšne stvari, vendar v kolikor sta hotela po trasi, ga je bilo treba zbuditi. 
Tokrat sem se začel ogrevati prej, saj je tekma kratka. Pričakoval sem čas okoli 17 minut, kar je približno tako hitro kot lanski rekord. Ogrevanje sem izkoristil tudi za raziskovanje Idrije, ki je, mimogrede, zelo lepo mesto sredi krasne narave. Prav čuti se, kako bolj čista sta okolje in zrak, kot recimo v Ljubljani in okolici. Za konec sem naredil še nekaj konkretnih pospeševanje in bil sem pripravljen na "infarkten" štart. Dejansko smo štartali sredi trga v Idriji in prav zanimivo je, kako lahko iz centra mesta narediš (skoraj) čisto pravi vertikal na sosednji hrib.
Jasmina in Elija sta po trasi odšla že prej, da bi navijala nekje višje, sicer pa boste lahko videli oziroma prebrali, do kod sta prilezla. Hg Vertikal je kot Rekord Šmarne gore, le da je še malo podaljšan. Pričakovali bi, da bom štartal bliskovito, a sem "zategnil ročno" za prvi del, da me ne bi zabilo. Nenazadnje sem tudi že zjutraj treniral in nisem bil ravno "rožca" po celem dnevu v službi. 
Poleg tega je na tekmo prišel en Španec, ki se je zagnal, kot da je na svetovnem prvenstvu. Preprosto pustil sem ga, saj se mi je tempo zdel samomorilski. Kot strel v koleno. Miran mi je kasneje v cilju rekel, da imam dobro kontrolo nad samim seboj, da niti najmanj ne trznem na takšno potezo. Nabral si je kakih 15 metrov prednosti, ki sem jih izničil v trenutku, ko smo prišli do stopnic. Tam se je zdelo, kot da bi se ustavil. Laktat je huda reč in sam ga je pridelal bistveno preveč za začetek. To je najhuje. Tudi meni se je v preteklosti nič kolikokrat zgodilo, da sem se prehitro zagnal in nato trpel celo pot. 
Od treh minut naprej sem torej tekel sam. Trasa je iz poseljenega pobočja Idrije zavila v gozd na strmino, malo višje pa se je na odprtem terenu znova poravnala. Tam sem prestavil eno višje in pohitril svoj korak. Bil sem že popolnoma moker, saj je bila v zraku res neverjetno visoka vlaga. 
Čakal sem na strmino, da bom lahko še malo dodal na tempu, saj sem si želel predvsem preizkusa klanca. In prišla je "stena". Proga je iz asfalta zavila desno na strm greben, kjer pa sem tudi že zaslišal besede kot so "dejmo oči, stisn stisn". Bila sta Jasmina in Elija. Že do takrat sta prišla kar visoko. Nasmehnil sem se in oddrvel mimo. 
Do vrha je sledila le še borba s klancem, ki so ga presekale krajše vmesne ravnine. Skušal sem držati visok ritem in sam sebe kar najbolj preganjati. Na cilj 2,45 kilometra dolge trase, ki premaga 495 višinskih metrov, sem porabil točno 16:46. "Odlično", sem si rekel ob prihodu v cilj in dvignil roke bil sem zadovoljen, saj sem tekel pod 17-imi minutami, kar je bil moj cilj in nenazadnje tudi nov rekord proge. Seveda vložek te tekme ni bil visok, a kot vsako sem jo vzel povsem resno, predvsem pa jo izkoristil kot premiero pred pomembno nedeljsko tekmo. 
Miran je v cilj prišel kot drugi, kar je pomenilo, da je tudi on "stresel" tistega Španca, ki se je zagnal kot bik. Izkušnje so le izkušnje. Baje pa ima slednji kar dober rezultat v maratonu, in sicer 2h25. V cilju sem še malo počakal in se razgledal nad okolico, ki je tam zares lepa, nato pa se napotil v dolino. Ne prav veliko pod vrhom sem zagledal moja dva navijača. Elija je skorajda tekel po tisti strmini. “Sine bi rad šel na vrh”, je pojasnila Jasmina. Pa smo šli.
Navzdol sem ga malo nesel “štuporamo”, na ravninskih in širših delih pa je tudi sam hodil. Očitno mu je tisti kratek spanec med vožnjo vlil novih moči. Po prihodu v dolino sem se še malo iztekel, nato pa smo morali hitro na podelitev. Poleg testenin smo si privoščili še nekaj kepic sladoleda in lažje dočakali podelitev. Odšli smo verjetno kar zadnji, saj je Elija še povečerjal v tamkajšnjem lokalu. Skratka, bilo je krasno izkoriščeno petkovo popoldne in nadejal sem se dobrega nastopa v nedeljo.
V soboto smo bili bolj ležerni. Jaz sem zjutraj naredil iztek na Šmarno goro, dopoldan smo odšli pogledat zaključek oratorija v Preski, še pred kosilom pa sem se s kolesom odpeljal v Kamnik po kombi. Popoldan smo obiskali še Eco Resort in uživali ob sladoledu in kavici v krasnem okolju. V nedeljo pa je bilo potrebno vstati malo bolj zgodaj. Ob 6:00 je bil namreč predviden odhod v Collino, ki je iz Medvod ravno 3 ure stran. Pot nas je peljala mimo Kranjske Gore, kjer je celo deževalo in Trbiža, kamor sva šla zadnjič na romanje na Svete Višarje, nato pa po avtocesti do Tolmezza, po navadni cesti Ovara pod Monte Zoncolan in vse do osrčja Karnijskih alp pod njihov najvišji vrh, Monte Coglians (2780 m). Ob prihodu v Collino je bilo krasno sončno vreme, poleg tega pa prijetno sveže. Idealno za tekmo, le malo je pihljalo.
Postava naše štafete je bila enaka kot lani, ko smo osvojili 2. mesto. Prvo predajo, torej navkreber, sem tekel jaz, drugo, ki poteka po tehničnem terenu z nekaj jeklenicami, Jošt, in zadnjo, tretjo, nor spust v dolino, Matic. Pred štartom je Matic sicer malo potožil, da ni ravno v najboljši formi, a to je bila le še dodatna motivacija, da damo vse od sebe že od samega štarta, brez nekega taktiziranja. 
Joštu sem dal svoj nahrbtnik, v katerega sem stlačil eno majico za preobleči, vetrovko, eno energijsko ploščico in telefon. Drugega nisem potreboval. GoPro in dodatno baterijo pa sem podal mojemu "osebnemu kamermanu (poleg Jasmine) #2", Marini. Letos mi niti navodil za vklop kamere in začetek snemanja ni bilo treba dati. Žal mi je edino, da sem pozabil še drugo kamero, a na koncu sem imel eno povsem dovolj za snemanje.
Pred ogrevanjem sem si v usta iztisnil pol gela, spil nekaj vode in se odpravil nižje proti štartu. Parkirali smo namreč kakšen kilometer in pol višje, saj dobra dva kilometra trasa sprva poteka po asfaltni cesti. Tako kot v petek, sem tudi tokrat naredil kakšno pospeševanje več, pojedel še preostanek gela in krenil proti štartu, kjer so že klicali tekmovalce.
Štart v Collini je vselej hiter. Vsi se zaženejo. Z leti sem vseeno dobil toliko hitrosti, da mi prvih 500 metrov, ko gre trasa celo malo navzdol, ni problem priključiti prvim. Takoj je potegnilo nekaj Italijanov, predvsem pa en Kenijec. Ob prehodu na klanec sem se začel počasi premikati naprej in že videl, da bo tudi prvi hitro omagal. Ravno po kilometru in pol sem ga ujel in brez obotavljanja prehitel. Na strmino, ki se začne takoj ob prehodu iz asfalta, sem si želel vstopiti prvi. Ta del se precej zoža, zato je bolje imeti povsem prosto pot.
Narekovanje tempa je bilo tako že od okoli 5. minute naprej v moji domeni. Lani so pred menoj tekli trije močni tekači, katerim sem na daljavo sledil oziroma jih lovil, kar nekoliko olajša zadevo, tokrat pa sem moral sam vzdrževati hitre korake po strmini. Kot klop se me je zadaj prijel Anglež, s katerim sva imela hudo borbo že na PizTri Verticalu. Pot je tudi precej tehnična, z veliko koreninami, “naravnimi” stopnicami, skalami ipd. Proga nato iz gozda zavije na obsežno melišče, ki se vije s sedla, kjer je cilj. Pot je speljana med velikimi balvani in se nekako po serpentinah vzpenja. 
Po nekje 25-ih minutah sem začel malo dodajati in zdelo se mi je že, da se bom otresel Angleža. Pa ni šlo. Vedno je zbral dovolj moči, da je priključil. S svojimi dolgimi nogami sem imel prednost, da sem se lahko hitreje gibal preko višjih stopov, ona pa me je moal na vmesnih uejenih delih loviti. Na puklu na vrhu melišča, kjer se ob pogledu proti sedlu že vidi koča Lambertenghi-Romanin na višini 1970 m, pa je celo on povedel naprej. Teren se iz strmine prevesi v blag vzpon, kjer je imel hitrejši korak. Sprva sem sledil, nato pa ga spustil malo naprej. Stavil sem na ciljni šprint, ki je znova na malo bolj strmem predelu.
Kake pol minute pred koncem sem začel pospeševati in svoj zaosanek zmanjšal na vsega dva metra, vendar ob glasnem navijanju je uspel pospešiti tudi on in na koncu predal 4 sekunde pred menoj. Mene je še manj kot 50 metrov pred ciljem povsem odrezalo. Morda bi moral začeti pospeševati celo malo kasneje, vendar nimam kaj. Dal sem vse od sebe, saj sem potreboval kakšno minuto, da sem ujel dovolj kisika za oskrbo mojih mišic. Malo za hec, malo zares, sedaj je 1:1 v šprintih. Z njim sem se po tekmi še malo pogovarjal in je prav prijeten fant, ki se mi zdi, da ima ravno pravo mero resnosti do tekmovanja. Uživa v tem in se zna pohecati, obenem pa resno trenira. 
Predal sem kot 2. in upal, da se Jošt in Matic dobro odrežeta. Prednost pred 3. je bila debelo minuto in pol, za kar sem bil skoraj prepričan, da je ne bomo zapravili, nisem pa vedel, kako močna je angleška ekipa. V nadaljevanju se je izkazalo, da ne prav preveč. Kot zanimivost, z vzponom sem opravil le sekundo hitreje kot lani, torej v času 31:17, a bil sem zelo zadovoljen, saj sem že  lani tekel zelo dobro. Poleg tega sem letos za tempo skrbel sam, lani pa sem lovil tekmeca, kar je lažje.
Priložnost za obisk visokogorja bi bilo škoda zapraviti, sploh letos, ko sem bil praktično le enkrat v hribih, in sicer na Velikem vrhu oziroma Košuti. Preprosto ni bilo prostega vikenda, da bi se zapeljal v hribe. Imeli smo poroko, pa nato morje, nekaj tekme, znova morje, še več tekem… In že je skoraj konec poletja. 
Kakorkoli, tokrat sem imel čas in pozitivno energijo z dobrega nastopa in to sem moral izkoristiti v kar največji meri. Lani sem se želel s severne strani vzpeti na Monte Coglians, mogočno goro nad traso, a se mi je ferata zdela za mojo opremljenost nekoliko preveč zahtevna, zato sem skočil na sosednji vrh, 2460 metrov visoki Rauchkofel. Letos sem imel cilj, da se znova vzpnem na to lepo goro, ki je povsem nenevarna. Pot vodi po pašnikih, kjer se pasejo krave, še prej pa mimo jezera. Kot zanimivost, sedlo nad kočo Lambertenghi-Romanin predstavlja mejo med Italijo in Avstrijo, tako da sem praktično celotno pot tekel v Avstriji. Signal je bil šibek, zato nisem dobil Jasmine, ki je bila z Elijem ravno pri maši.
Sprva sem naredil krog okoli tega prekrasnega jezera, nato pa se začel vzpenjati proti svojemu cilju, dobrih 500 višincev višje. Na sebi sem imel vetrovko, saj je kar močno pihalo, kot tudi že med tekmo, kar nas je malo upočasnilo, v tem primeru pa malo zeblo. Višje kot sem šel, manj je pihalo in kmalu sem se slekel. Po poti sem srečal tudi dva Slovenca, ki sem ju lahko končno po slovensko pozdravil, ne z “hallo” ali pa “buongiorno”, kot vse ostale, ki so bili Avstrijci oziroma Italijani. Zanimalo ju je vse okoli tekme, tako da smo se zagovorili kar za nekaj minut. 
Malo višje sem moral čez nekaj klinov, nato pa so se odprli že prej omenjeni pašniki, po katerih je bilo pravi užitek teči. Imel sem krasen razgled na Monte Coglians, pod katerim se je spuščala strma dolina. Malo višje se je pogled odprl proti severu, kjer sem opazil tudi ledenike v Avstriji. Ob prihodu na vrh pa niti ne bi izgubljal besed, saj slike povedo, kako zelo lepo je.
Pojedel sem ploščico in že koval načrte za naprej. Ura je bila okoli pol poldne, kar pomeni še ogromno časa. “A bi šou še po celi trasi tekme k sm že glih kle?”, je švigalo vprašanje po moji glavi. Odgovor - zakaj pa ne. Spustil sem se proti jezeru in koči, vmes pa dobil na telefon tudi Jasmino, ki jo je zanimalo, kako smo se odrezali. Še vedno nisem vedel nič več kot to, da sem predal kot drugi. Nisem vedel, ali je Jošt uspešno opravil s tehnično zahtevno drugo predajo in se Matic ni polomil na tistem divjem spustu nazaj v Collino. Rekel sem, da javim, ko bom kaj izvedel.
Malo pod kočo sem spil nekaj vode, ki je curljala iz nekakšnega zajetja, nato pa namesto naravnost, zavil levo proti steni oziroma južnem pobočju Cogliansa. Sprva sem prečil melišče, od koder se mi je odprl razgled na moj del trase. Šele od tukaj sem videl, da je ubistvu kar strma. Saj je logično. Trasa se v prvih dveh kilometrih asfalta vzpne za dobrih 100 metrov, v nadaljnih 2,7 kilometra pa za slabih 600 metrov, pa še to ob predpostavki, da je zadnjih 500 metrov vzpon zelo blag. 
Po nekaj minutah sem prišel do skoraj vertikalnega dela, kjer je poleg jeklenic namontirana celo kovinska lestev. Postalo mi je jasno, zakaj morajo tekmovalci v tem delu štafete nositi čelade. Ob prehodu strmine še ni konec, temveč se še kar vleče do sedla, ko se pot vseeno položi. Ta del sem kar hodil. Niti nisem imel več moči, da bi tekel, poleg tega pa je bilo prestrmo. Malo sem snemal, malo slikal in malo gledal naokoli. Mudilo se mi ni prav nič in zares sem lahko užival v tem visokogorskem svetu. 
Malo naprej, na drugem sedlu, ki je z nekaj več kot 2200 metri tudi najvišja točka tekme, pa se svet popolnoma spremeni. Skala se v nekaj metrih zamenja s travniki in postane kar bolj svetlo ter vroče. Zadnji del je bolj kot ne kros teren, saj se menjajo vzponi in spusti, za konec pa je do koče Marinelli, ki je na višini 2122 metrov, potrebno še enkrat prečiti travnato pobočje. Točno od tam se je v daljavi lepo videl zloglasni Monte Zoncolan, ki je pravi pekel za vse kolesarje, v kolikor ga obišče Giro di Italia. Tudi sam imam željo, da bi se enkrat povzpel gor, pa čeprav najraje kar z gorskim kolesom. Niti ne zaradi vzpona, temveč spusta, ko bi mi odpovedali prsti, poleg tega pa bi skuril pol zavornih gumic. najbolj pogosto izhodišče je med drugim ravno iz Ovara, mesta, skozi katero smo se peljali na poti v Collino.
Pri koči Marinelli je bilo ogromno ljudi. S tem mislim res veliko. Zunaj so pekli na žaru, pili pivo in več kot očitno uživali. Tudi sam sem bil že konkretno lačen, a sem vedel, da me spodaj v kombiju čaka izvrsten bananin kruh, ki mi ga je dan prej pripravila moja žena. Kar sline so se mi pocedile ob misli nanj… Seveda sem ga jedel že dan prej, a nekaj prišparal za seboj. S tem v mislih sem se napotil v dolino. Glede na čas zmagovalca, ki je navadno okoli 16 minut, sem pričakoval, da bom potreboval ravno okoli pol ure za ležeren spust. 
Že začetek je brutalen - direktiva po strmem travniku, ki ga ekstra pokosijo za to tekmo. Vmes se je paslo še nekaj krav, ki uživajo čisti gorski zrak, malo nižje pa je še ena koča, ki je bila ravno tako kot zgornja, zelo obiskana. Minilo je že 15 minut, jaz pa sem bil še kar visoko. Sledil je del po makadamu, nato pa je pot znova zavila na strmo in z gozdom poraščeno pobočje. “Joooj, js bi hrano”, mi je sporočal želodec. 
Še malo nižje se združita progi prve in pa te zadnje predaje, tako da sem točno vedel, kje sem. Je bilo že bolje ob misli, da se bom v naslednjih petih minutah že basal z babaninim kolačem. In veste kaj, dobil sem tudi novico, da smo zmagali! Jošt je takoj po predaji prehitel drugega Angleža in do Matica naredil precejšnjo razliko. Slednji niti ni rabil na polno drveti proti dolini, le kontrolirati situacijo in zmaga je bila po kar 11-ih letih znova v slovenskih rokah. Moram poudariti, da bi pred tremi ali štirimi leti lahko bila, vendar sem sam konkretno zamočil v prvi predaji, ko sem prehitro začel in se nato komaj privlekel v cilj. Vsaka šola nekaj stane in tokrat se nam je vsem trem poklopilo.
Kombi je bil odprt in s tem dostop do moje hladilne torbe, v kateri sem imel kumare, paradižnik in pa jasno “glavno jed”, bananin kruh. Ko sem s najedel, sem se opogumil še za kopanje v sicer zelo mrzli reki, ki teče z vrhov. Na oko bi rekel, da ima kakšnih 8°C. V stopala takoj “zareže”. Vseeno si nisem želel obleči svežih oblačil na čisto umazano kožo, tako sem se na hitro ulegel v manjši tolmunček. 
Italijani res znajo narediti žurko, a kaj ko se vse skupaj okoli podelitve vedno tako zavleče. Sam sem si želel domov k Jasmini in Eliju, vendar je bila podelitev na sporedu šele okoli 16-ih. Pa dobro, to je treba vzeti kot del tekme, pa čeprav smo bili že vsi malo naveličani čakanja. Dolgčas nam vseeno ni bilo.
Ob napovedi naše štafete na zmagovalni oder je pod šotorom kar bobnelo. Bilo je res krasno vzdušje. Prav s ponosom sem s slovensko zastavo stopil na oder in dvignil pokal v znak zmagoslavja. Matic se je že prej malo hecal, da naju z Joštom žal drugo leto zapušča, saj se bo s te tekme ob svojem višku ob zmagi kar upokojil. Jaz sem prepričan, da ga bodo drugo leto, ko bo na sporedu že 60. izvedba tekma tekmovanja, preveč zaskbeli podplati, da bi tekmo izpustil, pa čeprav zaradi spusta potem ne more nekaj dni hoditi.
Po podelitvi smo bili povabljeni še k Dušanu in njegovi ženi Miri, ki sta bila stacionirana v kampu poleg prizorišča, na kavico in različne prigrizke, nato pa se odpravili proti Sloveniji. V Medvode smo prispeli ravno ob mraku, pričakala pa sta nas tudi Elija in Jasmina. Dan je tako minil kot bi trenil, a bil je lep in zelo uspešen. Prepričan sem, da se bomo drugo leto v Collino vrnili še bolj motivirani in skušali ubraniti zmago, pa čeprav bo konkurenca gotovo ostrejša. 
 

Na 59. izvedbi štafet Tree Rifuzzi  v Collini v Italiji se je prvič zgodila dvojna slovenska zmaga. Na zgodovinskem tekmovanju v gorskem teku so dosegli dve prvi zmagi  tako pri moških kot pri ženskah.

Na štartu je bilo 90 štafet, 57 moških in 23 žensk, 270 gorskih tekačev . Štafeta poteka do in mimo treh planinskih koč, odvija se v treh predajah: vzpon, prečenje in spust.

Štart je v vasi Collina na 1233 metrih nadmorske višine, sledi vzpon  do prelaza Sella ( 2197 m nadmorske višine), .kjer se gorski specialisti povzpnejo do koče Lambertenghi Romani (4,5 km in 739 metrov višinske razlike).  Od tam se za tekače druge predaje začne znamenita pot Spinotti, spektakularni in zelo tehnični prehod čez »lojtro«. Pot dolga 3,8 km v gorskem masivu Coglians poteka do najvišje točke tekme, potem se spušča do koče Marinelli. Zadnja predaja (5km) je impresiven spust, ki vodi nazaj do cilja v Collini.

V edinstvenem navijaškem vzdušju  je zmagala  slovenska ekipa (Timotej Bečan, Jošt Lapajne, Matic Plaznik) je s časom 1,16'17.

Collina zmagovalna ženska ekipa Medium

Začel je Timotej Bečan, ki je  na vzponu prve predaje tekel sekundo hitreje kot lani (31:13), drugo menjavo v prečenju  je prevzel klubski kolega Jošt Lapajne (26:52), tretjo predajo  je je s prednostjo prevzel Matic Plaznik in tako zaključil štafeto z velikim slavjem na 1. mestu. Drugi so bili Angleži . Tretji pa druga slovenska štafeta. Začel je Miran Cvet (KGT Papež) in končal s časom 33:05,  drugi  Marko Tratnik (27:19) je predal štafeto Gašperju Bregarju, ki je s hitrim spustom odlično izkoristil priložnost za zmagovalni oder.

Slovenski tekači so v Collini zmagali po 11 letih.

Zmagovalke v ženski konkurenci so bile Lucija Krkoč, Petra Tratnik in Ana Čufer.  Lucija Krkoč je  kot ena najuspešnejših tekačic tega tekmovanja (8 zmag!!), letos je zamenjala lansko tekačico prve predaje Mojco Koligar, vrhunsko odtekla prvo predajo (37:45).  Petra Tratnik je končala s prednostjo in Ana Čufer je  v spustu pritekla v Collino kot članica zmagovalne ekipe s časom 1,30'42''. Druga slovenska štafeta Varineja Drašler (6.prve predaje), Jasmina Munih (7.predaje), Tina Kozjek (5. čas predaje v spustu) so bile četrte.

Izredno  slovesna podelitev je potekala v  zanosnem vzdušju  tekačev, navijačev in organizatorja. Na zgodovinski uspeh slovenskih ekip sta bila ponosna tudi vodja slovenskih ekip Edvin Kosovelj in predsednik gorskih tekov Dušan Papež.

Čestitamo!

Mira Papež 

Collina zmagovalni ekipi Medium

V Malonnu v Orobijskih Alpah je potekal tekaški dogodek, ki ima 59- letno tradicijo. Na vertikal km (1000 metrov višinske razlike) sta se odlično uvrstila Timotej Bečan in Mojca Koligar v mednarodni konkurenci najboljših. Bečan si je pritekel četrto mesto, Koligarjeva pa zmagovalne stopničke na 3. mestu.

Tekma je štela tudi za svetovno lestvico WMRA, kjer je Bečan trenutno še vedno na šestem mestu, Koligarjeva pa 19.

V Črni na Koroškem si je na 100-km preizkušnji Urška Trobec pritekla odlično 4. mesto, Kramar Bojan je bil na 50 km 43. in Bojan Galin na 24 km deseti.

Čestitamo!

Mira Papež

Mojca Koligar na vertikal

PizTri Vertical sprint finish 1

torek, 02 avgust 2022 17:49

Sončni vzhod na Šmarni gori

Je kaj lepšega, kot dan začeti s popolnim sončnim vzhodom? Hja, samo slednjega težko vsak gleda iz svojega balkona, če le ne živi malo višje na pobočju, ki je obrnjeno točno proti vzhodu. No, Šmarna gora ponuja ravno takšen "balkon", ki je dovolj prostoren za množico ljudi, ki jim ni problem vstati malo prej in se že navsezgodaj prešvicati, da bi opazovali krasen vzhod.
Večer pred ogledom vzhoda na Šmarni gori, sem v Google vtipkal, kdaj sonce pokuka izza obzorja. No, nisem uporabil teh izrazov, temveč "sončni vzhod Šmarna gora". Odgovor - 5:41. "20 minut za vzpon, 5 minut do tja, 5 minut za vmit zobe in spit kavo...", sem že računal.

TIMOTEJEV B(r)LOG #44

Po poroki in krajšem dopustu na morju sem se skupaj s slovensko reprezentanco odpravil na otok La Palma, kjer je potekalo (prvo) Evropsko "Off-Road" prvenstvo. Z izkupičkom nisem niti najmanj zadovoljen. Odpotoval sem z velikimi ambicijami na tekmi "gor", dober rezultat na tekmi "gor-dol" pa bi bila češnjica na vrhu torte. No, domov sem prišel praznih rok in razočaran nad predstavama. Kaj pa vem, morda sem meril previsoko. Več kot si želiš, večje je razočaranje, če tega ne dosežeš. 
Zelo težko sem se spravil pisati tale blog, saj je motivacija po neuspehu nizka, vendar če sediš na letalu nad Atlantskim oceanom in čakaš, da pristaneš, je to kar pametno izkoriščen čas.
Med pripravami na poroko sem imel polno glavo vsega. Nabralo se je toliko obveznosti, da sva se oba z Jasmino komaj videla ven. Sam sem se ob tako pestrem ritmu dogodkov čutil preobremenjenega in ob dejstvu, da bom na prizorišče evropskega prvenstva pripotoval le dan prej in po skoraj celi neprespani noči, sem sklenil, da nastop odpovem. Enostavno nisem več zdržal.
Jasmina me je čez nekaj dni vseeno prepričala, da takšne priložnosti ne gre zamuditi in naj celo odpovem rezerviran apartma na morju, da se bom lahko pripravil na tekmo. Sprva sem nasprotoval, nato pa s vseeno odločil, da bom šel. Kakorkoli se je razpletlo, imela je prav. Bil sem zelo dobro pripravljen in škoda bi bilo izpustiti takšno tekmo. Čeprav sem sedaj razočaran, v nasprotnem primeru bi si belil glavo in stalno govoril "če bi šel, bi lahko bil...". 
Na dopust smo jasno vseeno šli. Tam sem vestno treniral, saj si nisem mogel privoščiti izpada treninga pred tako pomembnimi tekmami. Vsako jutro sem tekel in se takoj zatem še razpeljal na kolesu, poleg tega pa sem za "aktivno masažo" še dvakrat dnevno plaval, kar doma ne morem početi. Bil sem kot na nekakšnih pripravah, saj se poleg skupnega preživljanja časa ni bilo treba ukvarjati z ničemer drugim.
Domov smo se vrnili v torek zvečer. Sledil je dan poln obveznosti, na pot za La Palmo pa sem moral v četrtek zelo zgodaj zjutraj, z odhodom iz Tacna ob 1:30, saj smo imeli ob 6:25 let iz Benetk. Od tam naj bi leteli v Madrid in nato na letališče Santa Cruz de La Palma. Spal sem vsega ravno kakšno uro in pol. Nekateri so bili še na slabšem, saj so se pripeljali iz štajerskega konca, tako da noči za njih praktično ni bilo. 
Kljub temu, da smo se dolgo vozili, gotovo veste, kako je s spancem v avtu in na letalu... Tudi če je, ni kvaliteten. Na prvem letu sem uspel zaspati za dvakrat po okoli pol ure, na drugem pa niti ni bilo prostora za zadovoljiv počitek.
La Palma je eden izmed sedmih Kanarskih otokov, ki so vulkanskega izvora. Nahajajo se na obrobju Atlantskega oceana, kakšnih 200 do 300 kilometrov zahodno od Afrike. Otok La Palma je še posebno poznan po lanskem vulkanskem izbruhu, pri katerem je lava s svojim tokom v morje tako spremenila obalo, da bodo morali izrisati nov zemljevid otoka. Tudi mi smo kasneje videli mesto izbruha, od koder se še vedno kadi, okolica pa je od žvepla povsem rumena.
Lanski izbruh na otoku La Palma. Desno na sliki je mesto, kjer smo imeli štart.
Tik pred pristankom smo skozi okno letala lahko opazili tudi otok Tenerife, ki smo ga prepoznali po najvišjem vrhu, vulkanu El Teide, ki meri 3715 metrov visoko in je s tem tudi najvišji vrh Španije. Kot zanimivost, najvišji vrh La Palme meri kar 2400 metrov proti nebu, kar je drugi najvišji vrh Kanarskih otokov, pa čeprav je po površini slednji šele peti po vrsti.
Vulkan El Teide na otoku Tenerife je s 3715 metri najvišji vrh Španije.
Na letališče Santa Cruz de La Palma smo prispeli točno po urniku, torej nekaj čez 14. uro. Do hotela je bilo k sreči le slabih 10 minut vožnje z avtobusom, tako da smo bili hitro tam. Vseeno smo bili na poti že 15 ur (ura se je premaknila za eno uro nazaj), tako da sem bil kar utrujen, predvsem pa nenaspan. Po krajšem počitku smo skupaj s Klemnom in Majem odšli na iztek, da nam noge niso otrdele.
Na tem otoku se redko najde kakšna ravnina.
Prijal je tek ob obali in malo v klanec, naredil pa sem tudi nekaj hitrih aktivacijskih ponovitev. Počutil sem se kar dobro, čeprav so bile noge težke. Vseeno sem računal na dober nočni spanec, da bi me pripravil na tekmo naslednji dan.
Naš hotel v ozadju.
Hotel je bil krasen. Sobo sem si delil s Klemnom in imela sva lep razgled na morje, ob dokaj jasnem vremenu pa vse do mogočnega vulkana El Teide, ki je sicer oddaljen nekaj manj kot 100 kilometrov zračne linije. Izbira je bila pri vseh obrokih tako pestra, da ni variante, da bi sploh vse okusil, kaj se šele odločil za eno jed.
Pogled iz hotelske sobe na okoli 100 km oddaljen vulkan El Teide (3715 m).
Glede namestitve je vse "štimalo", celo bazen je bil na voljo, vendar je bilo zunaj za trenutne razmere doma pravzaprav hladno - nekaj nad 20°C. Značilnost Kanarskih otokov je tudi ta, da veljajo za večno pomlad. Zimske in letne temperature se tam le malo razlikujejo (nekaj stopinj), zato večina iz Evrope hodi tja pozimi, da pobegne na toplo. Veliko športnikov se tam poslužuje tudi višinskih priprav, še posebno na otoku Tenerife, ki ponuja dobre pogoje.
Po okusni večerji je sledil kratek sestanek, nato pa smo utrujenih vek odšli v postelje. Zaspal sem hitro, se vmes dvakrat zbudil, a bil zjutraj naspan in pripravljen. Na zajtrku smo se zbrali hitro, saj je bil odhod avtobusa že ob 7:15.
El Paso - kraj, kjer so se odvijale tekme.
Na prizorišče smo se morali vsakič peljati z avtobusom, in sicer 40 minut stran čez hrib v kraj El Paso. Ravno poleg tega kraja se je zgodil lanski izbruh. Ob prihodu na štartni prostor smo se sprva malo razgledali, nato pa zavili v kavarno, saj je bilo še dovolj časa. V "Call Room", ki se ga ne sme zamuditi, bi se morali prijaviti 30 do 20 minut pred štartom, kar je pomenilo, da bomo precej zgodaj v štartnem boksu. 
Napetost je začela naraščati in 30 minut pred štartom sem tudi sam začel s svojo rutino ogrevanja. Sklenil sem, da zunaj prostora le malo potečem naokoli, kar v precej omejenem boksu ne bo mogoče, noter pa naredim tekaško abecedo in kakšno pospeševanje.
Nisem vedel, kaj me sploh čaka, saj sem progo poznal zgolj iz opisa in slik. Poznal sem karakteristike in bila mi je pisana na kožo - zelo tekaška in v pravi dolžini. Bil sem zelo samozavesten, da se spopadem z najboljšimi gorskimi tekači v Evropi. 
Profil in podatki petkove tekme "gor".
Na štartu so nas postavili po kolonah in še zadnjič, preden poči, smo Miranom in Klemnom smo si zaželeli srečo. Štart je bil dokaj bliskovit, vendar s priključkom nisem imel težav. Kljub temu se je pred mano nagnetlo okoli 20 tekačev. 
Člani na štartu petkove tekme - Miran, Klemen in jaz.
Proga je bila dovolj široka, da sem lahko po levi začel prehitevati tekmovalce. Počutil sem se močno in vztrajno napredoval. Videl sem, da sta potegnila dva tekmovalca, Italijan in Avstrijec. Zavedal sem se, da nimam realnih možnosti, da bi sledil njunemu tempu, a sem vseeno dal še eno prestavo višje.
Kaj kmalu sem se znašel na 3. mestu, na čelu zasledovalne skupine. Avstrijec je začel popuščati v tempu, sam pa sem svojega vzdrževal, tako da smo ga ujeli in prehiteli. V tistem trenutku sem bil na 2. mestu na Evropskem prvenstvu, ob tem pa popolnoma kontroliral svoj tempo. To se ni še nikoli zgodilo. 
Čeprav sem se kar malo ustrašil teže situacije, sem nadaljeval v močno zastavljenem tempu. Na položnejših delih in vmesnih spustih sem uspel celo malo predahniti, nato pa znova grizel v klanec. Tako sem vztrajal okoli 10 minut, nato pa je tempo začel padati. Noge so ostale brez prave svežine in izgubljal sem moč. Vsak odriv je postal težji. 
Kar mrak mi je padel na oči. Nisem mogel dojeti, kaj se dogaja z mano. V tempu sem začel popuščati in nisem več mogel držati priključka skupini, kaj jo šele voditi, kot sem to počel v prvem delu. Spoznal sem, da bo vrhunski rezultat splaval po vodi, lahko pa se še vedno borim za visoka mesta. Vsekakor se kljub težavam nisem bil pripravljen kar predati. To ni v moji navadi. 
Boril sem se kot lev, skušal držati vsaj trenutni tempo, vendar so me tekmovalci začeli prehitevati. Konkurenca je bila med od 4. mesta naprej zelo strnjena, tako da je bila skoraj vsaka sekunda pomembna za uvrstitev. Žal sem se redko lahko "prijel" tistega, ki je šel mimo mene. Nekatere sem tudi potem prehitel, vendar večina je ostala nekaj deset metrov pred mano. 
Zelo težko je, ko že med tekmo veš, da na cilju ne boš zadovoljen. To se mi je sicer že velikokrat zgodilo, vendar občutek še vedno ostaja zelo neprijeten. Nekateri v takem primeru kar odstopijo, vendar zame to ne pride vpoštev. S tem se predaš in naslednjič boš naredil enako. 
Trase nisem poznal, tako da sem se za to, koliko je še do cilja, orientiral po oznakah ob poti. Komaj sem čakal, da bo konec, po drugi strani pa sem se bal razočaranja. Cilj sem dosegel kot 14., daleč od tega, kar se si želel in pričakoval. Bil sem razočaran, pravzaprav jezen. Tudi lepota narave me ni spravila v dobro voljo. Šele sedaj, ko gledam slike, vidim, v kako lepem in neokrnjenem okolju smo tekli. Škoda. 
Cilj ni bil čisto na vrhu hriba, temveč kakšnih 150 višincev nižje, vendar nisem imel nobene volje, da bi se vzpel tja in videl še kaj več. Za to tekmo sem zadnje tri mesece pošteno garal. Vsako jutro, tudi med vikendi in na dopustu, sem vstajal že pred 6. uro in še pred službo oziroma preden sta se Elija in Jasmina zbudila, oddelal konkreten trening. V tistem trenutku se mi je vse zdelo zaman. Čeprav sem še niti ne mesec pred tem odtekel zares vrhunski rezultat na Teku na Ratitovec, sem se v tistem trenutku počutil kot največji poraženec. 
Hotel sem le na avtobus in nazaj v hotel. Med hojo do avtobusa, ki nas je peljal nazaj proti štartu, sem se vseeno malo ohladil. Čeprav je bila to težka preizkušnja zame, sem se dobro zavedal, da jo bom moral prej ali slej pozabiti, da ne bo pretirano negativno vplivala name. Vendar to je težko, zelo težko. In verjetno me na tem mestu marsikdo sploh ne razume. Ko si nečesa tako zelo želiš, a ti ne uspe, je razočaranje toliko večje, kot bi bilo veselje ob uspehu. 
Med vožnjo sem poklical Jasmino, ki je bila sicer vesela mojega rezultata in je trdila, da to sploh ni slabo. Saj ni, vendar želel sem več. Ob prihodu v hotel sem se le zleknil na posteljo in nekaj časa le bulil v strop: "Kaj se je ravnokar zgodilo?". Jasno se časa nazaj ne da zavrteti. 
Po nekaj urah sva se s Klemnom odpravila na krajši iztek, kjer sva se pravzaprav zelo zabavala. Slikanje v tekaškem koraku na plaži, bežanje pred valovi in raziskovanje obale naju je pripeljalo do tega, da naju je zalil ogromen val. Ravno sem rekel "poglej v kamero", ko sem na ekranu videl, kako se nad naju dviga nekaj kubikov vode. Dokler sem rekel "ojej", sva bila popolnoma mokra. Izbruhnila sva v smeh. 
Slikanje preblizu valov včasih ni najboljša ideja. Me je pa spravilo v smeh.
Ta prigoda je znova pozitivno vplivala na moje razpoloženje, še posebno ob tem, ko sva popolnoma mokra, kot bi se skopala, tekla nazaj proti hotelu. Vsi so verjetno le debelo gledali, češ "uf, tadva pa sta trenirala". 
Lačen sem komaj čakal večerjo, kjer je bila ponudba tako pestra, da sploh nisem vedel, kje začeti. Vsega sem si naložil po malo in na krožniku je bila naenkrat gora hrane. In vse tako zelo okusno, tudi med sabo je pasalo. Zaspal sem tokrat bistveno težje. Po glavi mi je rojil celoten dan, še posebno spodletela tekma. Na koncu sem le zatisnil oči. 
Dan se na La Palmi začne prebujati šele okoli pol osmih, tako da človek kar naravno dlje spi. Tudi sam sem. Odšli smo na zajtrk, nekateri zatem na maratonsko preizkušnjo, jaz pa sem se odločil, da celoten dan prelenarim oziroma se kar najbolje spočijem do tekme gor-dol, ki je bila na sporedu naslednji dan. Ulegel sem se na posteljo in bil praktično kot v službi. Imel sem veliko za postoriti in najboljše sem čas izkoristil ravno med EP. Na morju se je stalno kaj dogajalo, tukaj pa sem dejansko pol dneva le ležal in počival, tako da sem ta čas, da se malo zamotim, izrabil za nekaj koristnega.
Hitro je bila ura 11, ko sem tudi sam odšel na krajši iztek. Ob prihodu nazaj sem skočil v bazen pred hotelom, nato pa je sledilo že kosilo. Zatem pa znova dolgotrajno poležavanje in kopičenje energije. S Klemnom sva si vmes prižgala tudi televizijo in spremljala Tour de France. Pred večerjo smo se odšli še enkrat skopat v morje, nato pa na večerjo, skupni sestanek in v posteljo. Dan je bil tako dolg, a hkrati tako kratek. 
V nedeljo smo se morali zbuditi že precej zgodaj in se odpraviti na zajtrk. Štart tekme je bil ob 8:30, avtobus pa je izpred hotela odpeljal že ob 6:15. Tako ali tako bi se zaradi zajtrka zbudil prej vendar na pot smo krenili kot bi bilo sredi noči, torej v trdi temi. Ob prihodu na prizorišče smo sprva znova zavili v lokal na kavo, ki je mimogrede 2-3-krat cenejša kot pri nas, in tam preždeli dolgo časa. Zunaj je bilo precej mraz, tako da je bilo sedenje na kavču na toplem precej bolj prijetno. 
Slovenski dres vedno rad oblečem.
Pred tekmo gor-dol sploh nisem bil nervozen, saj sem vedel, da bodo noge po petkovem intenzivnem naporu zelo zdelane, poleg tega pa sem bil tudi psihično precej poklapan. Vseeno sem začel z mislijo, da lahko v tej konkurenci posežem po mestih med 10. in 15., kar je jasno manj ambiciozno kot na tekmi "gor", vendar za obe preizkušnji so bila moja pričakovanja povsem realna, nič kaj prenapihnjena.
Zaradi same dolžine proge (17 km) sem štartal bolj rezervirano in spustil tisto glavno večjo skupino naprej, nato pa postopoma prehiteval. Noge so imele posledice, a počutil sem se dobro. Prvi del trase je bil enak petkovemu vzponu do nekje polovice, tako da sem traso poznal, nato pa smo zavili v desno, naredili še nekaj vzpona, za katerim je sledil prvi "pravi" spust. Zakaj pravi? Na vzponu se je trasa namreč stalno spreminjala, ni bilo nekega daljšega segmenta navkreber, saj so jih prekinjale vmesne ravnine in spusti. 
Profil in podatki petkove tekme "gor-dol".
In ta spust je bil hiter, zelo hiter! Že zgolj podatek, da sem 3 kilometre zaporedoma, kljub temu, da trasa malo vijuga po ovinkih, odtekel s tempom 2:58, 2:49 in 2:54/km, je dovolj zgovoren podatek. Na dnu je bila okrepčevalnica, kjer mi je Marko podal oba gela. Enega sem iztisnil takoj, enega pa prišparal za na vrh naslednjega vzpona. Po spustu smo namreč zavili nazaj v breg, po kakšnem kilometru pa se priključili kar na isto traso, torej smo skoraj polovico proge pretekli po isti stezi. To je bilo kar dobro, saj sem del že poznal. 
Na vzponu sem vztrajno pridobival in topil razliko do tekmovalcev pred mano, a kaj ko se je zgodba na zadnjem, najdaljšem spustu obrnila. Čim sem se začel spuščati, me je začelo dobesedno kuriti pod stopali. Copate sem očitno premalo zategnil, stopala pa prenežno namazal z "antifriction" kremo. Še ena neumnost - pred poroko sem šel na pedikuro, prvič v življenju. Jasno trda koža ščiti ravno pred tem, kar se mi je v tistem trenutku dogajalo. "Ti butelj", sem si rekel sam pri sebi. Takrat sem bil pozicioniran na 14. mestu, a do cilja me je prehitelo še šest tekmovalcev.
Po obratu v še zadnji daljši klanec.
Namesto da bi jaz koga, saj mi hitri spusti niso tuji, so sedaj mimo mene padali tekmovalci iz ozadja. "Kaj čem", sem si rekel in pač odtekel do cilja, pa čeprav v kar hudih bolečinah. Enostavno nisem mogel spustiti koraka, saj me je pekoč občutek pod stopali tako omejeval. Po analizi sem na zadnjem spustu izgubil kar debelo minuto v primerjavi s konkurenco okoli mene ali bolje rečeno 15%, kar je ogromno. 
Cilj sem prečkal kot 20. Na ciljni črti me je prehitel še eden Francoz. Če bi se šlo za mesto med deseterico, bi se vsekakor potrudil, da me ne bi, tako pa mi je bilo grdo rečeno vseeno. Tako ali tako mi je vse padlo dol, vendar razočaran nisem bil. Mnogo manj sem pričakoval od te tekme, kot pa od petkove. Kot sem dejal, razočaranje ob neuspehu se stopnjuje z višjimi pričakovanji. In seveda obratno. 
Niti boriti se mi več ni dalo... Tako me je peklo pod stopali.
V cilju sem si želel le nekaj, in sicer dati copate dol z nog in preveriti stanje. Palec na nogi sem si tako "nabil", da ga niti čutil nisem. Že takrat je bil povsem moder oziroma vijoličen. "Aaa, to bo šel noht adijo", sem bil prepričan. Podplati so me še vedno tako pekli, da niti hoditi nisem mogel. Bil sem kot nekdo, ki gre proti zadnjim letom svojega življenja. Stopala sem si začel polivati z ledeno vodo, kar je malenkost pomagalo. 
Bogi Cloudboom...
Vsi trije Slovenci, torej jaz, Klemen in Gašper, smo se kot prvi zleknil na masažne mize in uživali kakšnih 20 minut. Uf, kako je pasalo. Namesto dolge hoje do stadiona, kjer naj bi bili urejeni tuši, smo si osvežitev privoščili kar z vodo iz vodnjaka sredi parka. 
Če ne drugega, bil sem deležen vsaj ene dolge masaže.
Zatem smo malo posedali in gledali prenos v živo ženske tekme, zatem pa se zbasali na avtobus in se odpeljali do hotela na kosilo. Ko sem se ulegel na posteljo, je telo doživelo kot nekakšen kolaps. Vse me je bolelo. Res bolelo. Komaj sem se premaknil. Navadno je prava odrešitev, ko se človek malo uleže, tokrat pa ni pomagalo niti to. S Klemnom sva se zato odpravila k bazenu, da bi malo pretresla svoj sistem, in slednje je res pomagalo. Bil sem kot nov, le hoditi nisem mogel zaradi žgočih stopal. 
Tekmovalnega dela prvenstva je bilo tako konec. Pokazal nisem pravzaprav ničesar. Ubistvu sem si želel iti čimprej domov. Odhod je bil predviden za naslednji dan, torej v ponedeljek z letom ob 14. uri. Znova smo leteli preko Madrida, zato je bil po časovnici prihod v Benetke planiran nekaj pred polnočjo, nato pa še vožnja domov, kar znova pomeni prihod domov sredi noči ali bolje rečeno v jutranjih urah. Seveda pa gre redko vse po planu in v Madridu smo imeli 45 minut zamude. 
Naselje malo stran od Madrida.
Zaspan in izmozgan od potovanaj sem se ulegel v posteljo poleg Jasmine in Elija ravno ob pol štirih zjutraj, že čez nekaj ur pa sem moral v službo. Iz tega Evropskega prvenstva ne morem povleči prav veliko pozitivnih izkušenj, temveč bolj lekcij za naprej. Pozoren moram biti na vse malenkosti, saj lahko skupek slednjih zelo vpliva na izplen. Škoda je, da sem delo zadnjih mesecev tako zapravil, a že danes mi je lažje. To je bila le ena izmed številnih preizkušenj, ki sem jih že premostil, a gotovo ne zadnja. Tega se dobro zavedam. Največ se naučimo iz lastnih napak, in to tistih večjih, zato verjamem, da takšnih ne bom več ponovil. Raje ostanem doma. 
Kot sem že na Facebooku zapisal, da ima bolan človek le eno željo, zdravi pa nešteto, se moram tudi v tem primeru zavedati, da je na koncu pomembno le to, da se imamo kot družina radi, se podpiramo, držimo skupaj in smo zdravi.
Kar največ šteje...
Stran 12 od 49