Na štart Transgrancanarie (126 km) nisem šla objestno. Odšla sem s strahospoštovanjem. Do razdalje, do gora in do vsega, kar takšna preizkušnja zahteva.

Priprave so zahtevale nekaj odrekanja, a sem se ga lotila z glavo. Brez brezglavega pretiravanja, vedno z občutkom in v pravi meri. Počutje je bilo moj edini pravi kompas – in prav to je tisto, kar na koncu največ šteje in kar se z leti naučiš. Delati vztrajno, a s posluhom do lastnega telesa.

Številke ne lažejo.
O sami težavnosti tekme pove vse podatek, da nas je ciljno črto prečkala le malce več kot polovica. Ko se je v drugem delu tekma zares šele pričela, so prav tisti preudarni treningi prišli do izraza.

Tekma je zdaj za mano. Tedenski počitek je bil več kot zaslužen in telo mi je zanj hvaležno. A glava... glava je že drugje. Misli so že pri naslednji dogodivščini, ki me čaka za vogalom!

Gremo naprej!